Dan po polfinalni tekmi nas je zagrabila evforija. Nekateri od mojih kolegov so hoteli kar z avti dol do Carigrada, drugi so se ozirali za letali in avtobusi. Pa me zjutraj pokliče moj stari, prastari prijatelj in mi, ker so nekateri odpovedali, ponudi, če gremo z njimi v Carigrad. V nedeljo ob enajstih z letalom dol, takoj po tekmi nazaj, tako da še ujamemo jutranjo vajo za Hlapce.
Da bom jaz kdaj to doživel, jaz, ki sem se nagledal pomembnih in nepomembnih tekem, ki sem se kot košarkarski fan naposlušal od svojih staršev, kako fantastično je bilo v Tivoliju leta 1970, ko so naši postali svetovni prvaki, ki sem imel celo otroštvo v predsobi obešen koš iz kartona na omari.
Dramaturško je bila ta tekma popolna. Potem, ko smo v polfinalu odpihnili prve favorite Špance, se v finalu srečamo z velesilo, ki slovi po finalnih tekmah, po končnicah, po zmagovalnem duhu, s svojimi južnimi brati Srbi. Igramo odlično, čuti se, da smo boljši, da nam očitno ta pokal pripada. Imamo kralja na parketu, ki je nezaustavljiv in nam vliva pogum, imamo princa na parketu, ki lahko, če hoče, naredi karkoli. Nakar v bitki izgubimo princa in nato še kralja. In ko smo vsi pomislili, pa ne že spet, so vzeli tekmo v roke vsi tisti, ki se na njih ni računalo, ki niso bili zvezde te ekipe in so zmago prinesli domov. Scenarij je že napisan.
Najbrž s takim veseljem pišem o športnih uspehih, ker je bil moj šport letos katastrofa. Vso pomlad sem imel takšne težave s hrbtenico, da se skoraj nisem mogel premikati. Tudi urnik sem imel tako natrpan, da se nisem videl ven. Skratka, katastrofa. Nobenega teka, nobenih hribov, največ kakšen sprehod. Poleti so se stvari malce unesle, hrbtenica je popustila in lahko sem si privoščil kak jutranji tekec, šel na Osorščico. In s tem mislim zdaj nadaljevati. Imamo plan, kjer se ne bo čakalo na pomlad, da se začnemo premikati, ampak naj bi bili aktivni celo leto.
Za uvod sva šla z Blažem zadnjič v Maribor, kjer smo imeli sestanek in trening s tekači, ki se v okviru akcije Predani korakom pripravljajo na letošnji maraton.
“Ko sva že tam, sem mislil, če bi skočila še na Pohorje,” je rekel Blaž.
“Joj, stari, samo ne me ubit, plis, veš, kako je moje fizično stanje,” sem zatrepetal.
“Ma ne, to je Pohorje, malo se bova sprehodila, v glavnem pa bova nabirala gobe.”
In sva res šla. Začela sva pri Snežnem stadionu, nakar po cesti gor. To se je seveda Blažu zdelo prepreprosto, zato sva zavila v gozd. Ker ni bilo nikjer nobene markacije, megla pa taka, da se ni dalo po ničemer orientirati, sva jo mahnila nazaj na cesto. A očitno na neko drugo cesto, kajti ta se je takoj končala in se spremenila v gozdno poseko, ki je bila zajedena proti vrhu. Kreneva po njej, jaz sopiham, pot vse strmejša in strmejša, jaz se suvam s koleni v brado, kaplja mi pot po hlačah, crkujem, Blaž pa seveda res gobe nabira. Ko sva prišla na vrh, sva zvedela, da sva hodila po bivši FIS progi, najstrmejšem delu Pohorja. Sem bil kar malo ponosen nase. Po fisu, kjer si večina ne upa dol niti s smučmi, sem šel jaz peš gor, dragi moji.
Konec junija smo pokopali Gašperja Tiča. Njegova Nataša je bila pred leti na smrt bolna. Spomnim se ga v studiju Televizije, ko ga je novinarka vprašala, kakšno je njeno stanje.
“Zgodila se mi je druga najhujša stvar v življenju.”
“Katera?”
“Žena je ozdravela.”
Vse dobro, dragi Gašper!
Za nami je gledališko-gibalni performans Predani korakom, eden od vrhuncev projekta Predani korakom, sicer pa smo predstavo izvedli že drugič zapored. Spodaj si lahko preberete vse besede, ki smo jihz otroci na predstavi v Križankah izrekli.
Jernej: Prosim vas, da stopite na rahlo kakor v copatih, tukaj, naravnost pri glavnih vratih. V ta lep dan, kot da šli bi v pesem. Poslušajte svoje stopinje, kot da šli bi v tempelj. Vstopate v drugačen svet. (Avtor: Tone Pavček, Rojstvo)
Jernej: Nekaj je v zraku. Lepega. Nežnega. Mimobežnega. Nekaj je v zraku. Čuti se. Sluti se. Nekaj je v zraku, kar odseva v očeh, kar odmeva v njih na vsakem koraku. (Tone Pavček, Nekaj je v zraku)
Jernej: Zapustim zemljo in stopim z igrivimi stopali na širno morje. Začnem čarati – igram se z globino navzgor in navzdol. Skačem od vala do vala, po oblakih skozi prastaro svetovje. Pojem si pesem, poznam vse popevke in načine glasov, načine ljubezni. Na vetru gugam svoje brazgotine, plezam po domišljiji, ves svet je moj. (Edvard Kocbek, Blaženo iskanje)
Jernej: Biser v školjki nastane le, kadar nekaj gre narobe in štiriperesni deteljici se zgodi enako.
Vsi gremo po isti poti, marsikdaj kdo se zmoti, a vse je odvisno, s katere strani gledaš na te stvari. Naj se svet in vsa drugačnost odraža v mavrici. (tekst uporabljen iz delov tega besedila)
Jernej: Kaj je najboljši nasvet, ki ga lahko date človeštvu? (Rokgre (Rok Vilčnik), Nikoli ne zapiraj vrat) Otroci: BREZ PANIKE!
Jernej: Brisačo navadno vidimo v omari ali na stojalu, v resnici pa živijo mnogo skritih življenj. Včasih se zjutraj napravi v planinca, pohodne čevlje si obuje, čutaro napolni in oddide v gore, kjer z vrhov plapola, kot zastava, kak drug dan, se po morju ji potoži, na soncu se obrača in plava. Brisača, ki plava, kdo je kaj takšnega že slišal. V resnici brisača, ponoči, ko otroci spijo, objema zvezde. In skupaj nam bleščijo.
Jernej: Nikoli ne zapiraj vrat, nikdar ne veš kdo bo vstopil. Nikoli ne zapiraj oči, nikdar ne veš katera svetloba ti jih razsvetli. Nikoli ne zapiraj svobode, nikdar ne veš, kdaj te sreča prebode. Zato nikoli in nikdar ne zapiraj vrat, saj te morda pred njimi čaka nekdo, ki ima žepe polne zvezd.
Za nami je sezona 2016, v kateri smo prvič združili ter povezali Ljubljanski maraton in Festival Ljubljana – največjo slovensko tekaško ter kulturno prireditev.
Če smo že začeli letošnjo sezono z latinskim izrekom, pa še nadaljujmo. To je res. Vse svoje nosim s seboj.
Vso svojo preteklost, vse svoje gene, vsa moja rodbina leži v meni, vse kar vem, česar ne vem, vsa moja psihična struktura, svoje telo, ki mu ne morem uiti. Vse to leži v meni, v vsakem trenutku in vse to vedno nosim s seboj.
Pred dvema letoma smo si zadali cilj, da pretečem desetkilometrski tek na Ljubljanskem maratonu, pa sem se tik pred dogodkom poškodoval, po tem, ko sem na treningih že pretekel to razdaljo. Lani smo hoteli na Triglav, pa so nam dan pred našim vzponom zaprli koče v visokogorju in smo morali zato spremeniti naš načrt. Ampak Triglav nas je čakal in klical in mi smo prestregli njegov klic. Celo poletje sem se pripravljal na hojo v hribe, na morju z Osorščico, doma s Krimom. Štirinajst dni pred Triglavom sva šla z Blažem skupaj na Krim, čutil sem, da mi je šlo lahko, da sem dobro pripravljen. Seveda se na Krim hodi dve uri, na Triglav pa sedem, osem, pa kljub temu. Že pred časom smo določili datum vzpona, 27.-28. september, s torka na sredo spimo v koči Planika, na 2400 metrih nad morjem, tik pod Triglavom. Imel sem načrt, da grem tisti petek pred odhodom še zadnjič na Krim, potem pa počivam tri dni pred vzponom. In sva šla z ženko v petek na Krim. Polovico poti sem hodil z lahkoto in lahkostjo, po kaki uri in pol pa sem začenjal dobivati občutek, da se svet okoli mene maje in da so noge mehke. Čez čas sem začel še globje in težje dihati, mrzel pot mi je oblival obraz in vedno bolj utrujen sem postajal. Komajda sem se privlekel do vrha, se zgoraj zleknil na sončno klopco in popolnoma brez moči zaspal za kakih deset minut. Imel sem občutek, kot da bi nek električar stisnil gumb na mojem telesu in ugasnil luč. Takoj sem poklical Blaža in se mu potožil.
“Aja, poznam, to se tudi meni včasih zgodi. Cuker ti je padel. Vzel bi kak bonbon pa bi bilo.”
Malo me je pomiril, malo dvoma je pa še vedno ostalo. Kar me je tolažilo, je bila Gašperjeva zgodba. Najprej smo hoteli na goro v začetku septembra, pa je meni nekaj padlo vmes. Ko smo hoteli prestaviti za en teden, je pa Gašper, srce naše akcije, povedal, da odhaja od 9.-26. na dopust na Kitajsko. Hitro smo se pozanimali glede koče in zvedeli, da se zapira 29.. Torej je ostal samo še en termin, 27. in 28.. Gašper je priletel s Kitajske v ponedeljek, 26., ob 22.00 in sicer v Benetke. V domačo posteljo je legel ob dveh ponoči, ob petih pa smo se dobili in krenili proti Gorenski. Norec! Po 24urnem potovanju! Jaz bi crknil. No, to me je tolažilo. Očitno pa me je nekaj vendarle preganjalo, kajti noč pred odhodom nisem in nisem mogel utoniti v spanec. Gledal sem kot čukec, prešteval ure, ki so mi še ostale za spanec, potem me je za hip zmanjkalo, pa sem se spet prebudil in ko sem ravno mislil, da bom zdaj pa res dokončno zaspal, je zazvonila budilka. In šli smo na pot.
Ampak Triglav nas je čakal in klical in mi smo prestregli njegov klic.
Avto smo parkirali na Rudnem polju in jo mahnili po makadamski cesti proti gozdu, sprašujoč je, tako kot lani, zakaj zaboga nismo šli z avtom še te tri kilometre naprej in si s tem skrajšali pot. Ampak nismo. Če hodiš 15 ur ali 16 ur, res ni bistvene razlike. Imeli smo plan A in plan B.
Plan A: Pridemo do Planike okrog enih, naredimo pavzo, se preoblečemo, skočimo na Triglav, prespimo in naslednji dan s pesmijo na ustih v dolino.
Plan B: Pridemo do Planike malce kasneje kot smo mislili, Jernej kompletno crknjen reče, da ne more več, sežemo po pivu in s pesmijo na ustih ležemo v posteljo, naslednji dan zarana na Triglav, nakar dol do Planike, dol do Vodnikove koče, dol do avta.
Do Vodnikove koče je šlo krasno, plan A se nam je že nasmihal, tam si preoblečem prvo majico, krenemo proti Planiki, na razpotju zamenjam drugo majico, pot se začenja vedno bolj strmo vzpenjati, korak postaja vse težji, tisti mrzli pot mi lije po obrazu, že vidim, kako mi nasproti prihaja električar s Krima in govori “fajrund, zapiramo” in začne ugašati luč za lučjo.
Omnia mea mecum porto. Ne vem, od kod se mi začne pred očmi bliskati ta stavek. Vse svoje vlačim s seboj. Celo v hrib sem vse vzel s seboj in vlačim ta odvečni tovor, ta balast celo na vrh Triglava. Zadaj nahrbtnik, spredaj trebušnik, trideset kil vlačim gor, z vsakim korakom jih dvigam. Privlečem se do Planike. “Plan B, fantje, plan B!”, rečem v koči in že gledam v jedilnik, s čim si bom povrnil moči.
“Ok,” reče Blaž, ta atlet od glave do peta, “jaz samo skočim gor pogledat, kako je.”
“Pa res, daj poglej, kje spimo,” rečem, misleč, da gre gor pogledat našo sobo.
“Ne, ne, na Triglav skočim, da mal vidim, kaka je pot.”
“Jaz grem s tabo, mogoče pa že danes naredim, kak dober posnetek,” se razveseli Marko.
Dober, pa pejte, kaj naj rečem, si mislim in sežem po…, po…, po čem že? Skratka, crknjen. V glavnem, čez dve uri sta bila že nazaj. Blaž, kot da ni nič, Marko pa je malce z belim gledal in apetit ga je zapustil, ob šestih je bil že v postelji, notranje očiščen. Baje je Blažu celo pot ponavljal: “Tak, to je zaj moj topspid, samo da veš!” Pred deveto smo že ugasnili luč v sobi, kajti plan B je predvideval, da vstanemo pred peto in lovimo prvi slovenski sončni žarek. Zaspal sem kot top, ampak, hudiča, zbudil sem se ob dveh ponoči, prav veselil sem se, da gremo zarana na Triglav, tako zelo sem se veselil, da nisem več zatisnil očesa. In je zazvonilo. Vsi športniki planejo kvišku, vsi umetniki še malce buljimo v prazno, nakar se dvignem in se mi takoj zamaje svet. Tisti negotov korak s Krima. Od kod zdaj to, si mislim. Grem v temi ven, da se nadiham in umijem, čudovita noč, mrzla, vsa v zvezdah, ampak ne znebim se tega majavega občutka. Še danes ne vem, ali od včerajšnjega napora ali od višine ali od podzavestnega strahu, kot mi je namignila Andreja. Res ne vem.
Ob pol šestih krenemo, z lučkami na čeladah iščemo pot, ki se začne seveda takoj dvigovati. Meni se pa maje svet, že tukaj, ko še nismo v skali, se mi zdi, da se bom zvrnil, če se ne primem zemlje še z rokami, nerodno mi je reč, ej, fantje, jaz grem nazaj, nisem taprav, nerodno pa konec. Dve leti čakamo, da dosežemo kak cilj, kamera je z nami, Gašper je priletel pred nekaj urami s Kitajske. A naj zdaj vse to ustavim? Jaz, ki sem predan korakom. S tem svojim predanim majavim korakom pridemo do prvih jeklenic in klinov in se skozi nekakšen kanal prebijemo do grebena, od koder se je videlo na drugi del sveta, tja proti vzhodu, ki se je že svetlikal. Čudovito, lepše ne more bit! Od tam pa levo gor v strmo skalo. Pravzaprav ne vem, ali me je bilo bolj strah ali sem imel več volje do življenja nad tistim previsom in prepadom, ki loči žive od mrtvih, ampak grebel sem po jeklenicah in po skalah in po klinih, da sem popolnoma strgal svoje nove rokavice, boril sem se kot lev, ko sem dvigoval ves svoj tovor gor in ko sem že mislil, tukaj bo zdaj tisti Aljažev stolp, se je izkazalo, da je to šele Mali Triglav in me najtežji del še čaka.
“Kak vrag me je na to galejo gnal!” Ta znameniti Molierov stavek sem izgovarjal. “Bože moj, če pridem gor, dam za rundo.”
In tedaj je prišel meni nasproti, že od zgoraj dol, starejši možakar, izredno blagega videza, se ob meni ustavil, me pogledal, umaknil pogled, se zazrl proti ravno vzšlemu soncu, razširil nosnice in rekel:
“Kakšno srečo imamo! A ni lepo?”
“Ja, res je lepo,” sem dahnil.
“In to ravno danes, na jubilej,” je s tihim skromnim glasom dodal.
“Kaj pa je danes za en jubilej?”
“Sedemdesetič na sedemdeseti rojstni dan.”
Pogledal sem ga z nekakšnim nestvarnim pogledom, kot da bi bil podoba iz sanj, mu čestital in on se mi je nasmehnil.
“Bo šlo?” Me je vprašal, je že vedel, zakaj.
“Ne vem. Če pridem gor, kako bom prišel dol!?”
“Bo šlo! Počasi, počasi hodite, korak za korakom, Pa bo šlo!”
In potem je res šlo. Res sem prišel gor. Tam so me čakali moji prijatelji, me objemali, me tolkli s špago po riti, mi govorili junak, a si kaj ponosen nase, mi ponujali šnopc, sonce je sijalo, da lepše ne more, pogled tak, da ga najbrž ni lepšega, Aljažev stolp, ta simbol slovenstva, tak, da ne vem, če jaz pridem skozi tista kurja vratca, stojim tam, kot da me ni, kot simbol samega sebe, spomnil sem se tistih alpinistov na Everestu, prav tako sem se počutil, da imam zmrznjeno brado, da imam sveče iz nosa in da nič ne čutim. Ne čutim te lepote, ne čutim nobenega ponosa. Samo nekaj sem si želel. Da bi prišel do mene kak možic in bi mi rekel: “Dober dan, gospod. Čestitam! Velik dan za vas, kajne? Že veste, kako boste sestopili? Če ne veste, imam jaz tukajle za Aljaževim stolpom zmaja, sem namreč zmajar, želite z menoj skočiti v tandemu do Planike?”
Ni ga bilo, zmajarja in nihče me ni in bi me tudi ne mogel spraviti dol, ni ga tega žerjava, ki bi me dvignil in odložil pri Planiki. Kar sam bom moral. Ampak, kot je rekel gospod, je šlo. Mic po mic, ampak je šlo. Nehalo se mi je vrteti, svet se je umiril, čutil sem se močnega in sem lezel po skalah navzdol, nič nisem govoril, samo hodil, previdno, zlezel po grebenu do prelaza, dol skozi kanal do Planike, tam smo se najedli in nazdravili na zdravje in življenje, začeli govoriti in zbijati šale, se spustili mimo Vodnikove koče in potem nazaj v normalni varni svet, kjer nas je čakal, tako kot vsak božji dan, avto, ki nas je odpeljal vsakega v svoj dom.
Ko sem bil v steni, sem si rekel, nikdar več. Ko sem se zbudil naslednje jutro v svoji postelji, sem rekel ženki, jaz moram it še enkrat gor. Zelo me jezi, da se mi je majal svet. Hočem it preverit, kaj je to. Kako bi bilo, če bi bil normalen, pri sebi. Nekako imam občutek, da sem bil v neresničnem svetu. Mnogim sem, ko sem se vrnil s Triglava, govoril svojo izkušnjo. Seveda, nekaj jih je takih, ki se jim pot ne zdi težka, toda večina mi je rekla, da jih je bilo strah in da si ne bi upali it še enkrat. Prav se mi zdi, da se to ve. Da mora človek vedeti, kam gre in kako je gor in kakšna je pot in da ni za vsakogar, v vsakem vremenu, s kakršnokoli obutvijo. In da je moja babica že zdavnaj rekla, da gora ni nora, da je nor tist, k gre gor. Če ne ve, kam gre.
Zdaj, ko minevajo dnevi, se mi zdi ta naša pot, ta naš Triglav, vedno bolj nekaj posebnega. Res je to nora izkušnja. Res je bilo noro lepo. In čeprav nisem bil taprav, nisem bil pri sebi, se mi zdi, da sem bil na poseben način bolj v stiku s sabo kot sicer. Bolj sem čutil svoj utrip, svoj dih, svoj strah. Da so me vse tiste vgravirane bronaste plošče, “tukaj je omahnila v smrt…”, “tukaj je strela pokončala pet mladih življenj…”, “na tem mestu je ugasnilo…”, ki spremljajo človeka na poti navzgor, da so me pravzaprav opominjale na to, da sem živ, da diham, da sem. Da sem bil eno s svojim življenjem.
In da od zdaj naprej tudi to nepreklicno in za vedno nosim s seboj.
Pred začetkom lanske sezone “Predani korakom”, smo prišli na idejo, da poleg skrbi za telo, človek nikakor ne sme zanemariti svojega duha. In da bi zato tisti tisočkrat slišani rek o zdravem duhu v zdravem telesu, lahko bil moto letošnje akcije.
Odločili smo se, da zato omogočimo otrokom, da z našo pomočjo sami nastopijo v gledališki predstavi, na deskah, ki pomenijo svet, na tem dvignjenem protoru, kjer vsako dejanje, vsako opravilo, vsaka beseda nosi tudi svojo simbolno vrednost. Zato si mislimo in domišljamo, da mora na odru vladati tudi duh, tisti duh, na katerega naj človek, ob skrbi za telo, nikakor ne pozabi.
27. avgusta se je v ljubljanskih Križankah odigrala predstava “Predani korakom”. Desetim gibalno omejenim otrokom se je pridružilo štirinajst gibalno neoviranih in teden dni pred dogodkom so se dobili na prvi vaji. Scenaristka in režiserka Lea je pripravila odličen, ganljiv, poetičen scenarij, ki je pognal vseh 24 otrok v nezadržen tok dogodkov. Ples, poezija, gibanje, vrvenje, tek, glasba… Približno na polovici vaj sem se jim pridružil, da s kakšnim nasvetom, kakšno idejo popestrim dogajanje. Ko sem jih gledal, kako se naprezajo in kako uživajo istočasno, sem se ponovno zaljubil v gledališče. Enkrat davno mi je profesor Korun rekel, da gledališče izvleče iz človeka vse najboljše in vse najslabše. Opazoval sem otroke, ki so popolnoma nevešči odra, kako se v trenutku, ko rečemo zdaj pa zares, gremo še enkrat tole sceno, spremenijo. Kot da v tistem hipu nekakšna resnost vstopi v njih, nekakšna svetost. Morda je to trenutek, ko se začne igra. Trenutek, v katerem zapustiš sebe, takšnega kot si in vstopiš v nekakšen drug svet. Otroci niso igrali vlog, igrali so seveda sami sebe, ampak kljub temu so zapustili sebe in stopili v drug del sebe, morda duhovni del sebe. In ta duhovni del sebe je malo drugačen od samega sebe. Ta duhovni del sebe ima svoje zahteve. Mora biti boljši od samega sebe. Mora znati plesati, mora znati govoriti, mora vedeti, kaj govori, tisto, kar govori, mora biti pametno, lepo, jasno in glasno, obleke morajo biti urejene, obrazi oprani in urejeni. Cel kup zahtev ima ta duhovni del mene. To velja tudi zame, ki se z odrom ukvarjam. Tudi kadar rušim vsa ta odrska pravila lepega, moram to početi spretno, pametno, z mnogo vaje. In ta otroški vstop v duhovni del sebe se mi je zdel zelo lep. Ko človek vstopi vanj, postane lep. Ne vem, zakaj. Morda zato, ker je to pravzaprav pogumno dejanje. Ko človek stopi na oder, mnogo tvega. Predvsem tvega samega sebe, svojo zunanjost in notranjost je pripravljen dati na ogled, na presojo, pripravljen je deliti vse najboljše, kar je v človeku in vse najslabše.
Takšne vaje so seveda ganljive same po sebi. Spoj zdravih otrok s tistimi, ki imajo takšne ali drugačne težave, je ganljiv sam zase. Ampak na vajah me niso zmagala nikakršna čustva. Očitno je bil moj glavni focus na urejanju predstave. Čeprav so bili neverjetni ti otroci. Kako so razpoloženi za hece, koliko smo se presmejali, tudi na račun nezmožnosti. Elina, drobna punčka, se je neprestano vozakala v vozičku okoli mene, me objemala, mi izpovedovala ljubezen, me hecala, me zbadala. Je rekla: “A ni hecno! Ti si igral Bosanca, jaz sem tudi Bosanka. A ni hecno! Bosanci govorimo slovensko, Slovenci pa bosansko.”
Sobota, 27. avgusta, je bila nesramno vroča, pa tudi zelo lepa, sončna. Mnogo bolj kot sreda, 27. aprila, ko se je iz čistega miru na pol Slovenije vsul najprej leden dež, nato pa še moker sneg, ki je polomil vsakemu vsaj nekaj. Križankam, biseru Ljubljane, je polomil premično streho, ki ji ni padlo na pamet, da lahko kaj tako težkega pade na Ljubljano in to 27. aprila, na tak dan, ki je Ljubljana po njem slovela. Zato se tudi ni zaprla. Zato se je tudi podrla.
Predstavo smo začeli s tem, da sem vsakega posebej poklical na oder in vsak od otrok je po svojih najboljših močeh čim hitreje pritekel na oder. Ko je pritekel prvi in ga je obsijalo popoldansko sonce, s svojo neusmiljeno vročino je pripravilo ognjeni krst za slehernega otroka, mi je skočila žaba v grlo. Bilo je tako ganljivo, da sem komaj videl brati imena. Res so bili krsni, tako so bili z vsem bitjem pri stvari, da jih je bilo užitek gledati.
Ob koncu je ena od mamic stopila na oder in povedala v imenu vse staršev, da so se na teh vajah zgodili trije čudeži. Matic je prvič v življenju skočil, Pia je prvič zaplesala in Suzana je naredila prve korake brez vsake pomoči.
“Oči, jaz grem košarko igrat!” “Eh, daj mir, si boš kaj zlomil.” “Jaz grem laufat!” “Jernej, ne nori, kaj boš zdaj laufal, v tej vročini, te lahko kaj zadane, pa boš mel.”
“Jaz grem na Osorščico!”
“Ti pa si nor, ti! Si ga slišala, gor misli it, sam. Nisi slišal, kaj je rekla Mira (soseda). Da so divje koze gor, je rekla, da ni za rinit…”
Tak je bil približno odnos mojih staršev do mojih športnih poskusov. Človek težko najde bolj nešportno družino, kot je bila moja. Obenem pa je bil v naši hiši vedno fokus nekje drugje. Vsako poletje se je družina za kaka dva tedna zbrala na morju, na skupnih počitnicah. Spomnim se, kako smo po večerih ta mladi debatirali o tem in onem. Fotr je bil v glavnem tiho, če je pa že odprl usta, je rekel:
“Dobro, pustmo zdaj to, rajš povejte, kaj bomo jutri jedli.”
“Mam zrezke še za trikrat v hladilniku,” je hitro dodala mama.
“Ma pusti zdaj zrezke, o zajtrku govorim, kaj naj zjutraj prinesem iz trgovine?” jo je prekinil oče.
Sama hrana, stalno hrana. Se prav čudim samemu sebi, ko vidim, kako sem totalno predan korakom. (Se je pisec zahihital.)
Zdaj sem spet na morju in kar pridno treniram, saj imamo letos spet velike načrte. Spet hodim na Osorščico, če se le da, vsak drugi dan, vmes pa grem še kdaj teč. Letos so pogoji res odlični. Predlani je bilo ogromno vlage, ki je vabila komarje, da se jih nismo mogli otepsti ne podnevi, še manj pa ponoči. Lani je bila izredna vročina. Spomnim se neprespanih noči, ko sem se hodil ob dveh tuširat z mrzlo vodo, potem ko sem zamenjal že dva pouštra. Z ženko sva hodila teč ob šestih zjutraj, termometer je kazal pa 31’C, ob šestih zjutraj.
Zdaj sem spet na morju in kar pridno treniram, saj imamo letos spet velike načrte.
“Pa vi niste normalni,” so nama govorili sosedje, ko sva se ob pol osmih vračala s teka, na pol mrtva.
Letos pa je neverjetno prijetno. Čez dan temperatura redko preseže tridesetko, stalno piha nek luškan vetrič, komarjev od nikoder, celo volje mi ne manjka.
Tukaj imam kar nekaj, v glavnem hrvaških, prijateljev in ko sem lani vprašal Dorotejo, hčerko enega od njih, če je že bila kdaj na Osorščici, mi je odgovorila:
“A kaj je to Osorčica?”
Srce moje okroglo! To je približno tako, kot če bi Ljubljančana vprašal za ljubljanski grad, on bi ti pa odgovoril, kaj je to ljubljanski grad. No, pa smo jo nahecali, da je pri nas prespala in da gremo kao jutri zjutraj gor. Pa je reva v strahu pred hribom očitno poklicala na pomoč vse svoje bogove, da so jo uslišali in je zjutraj, edini dan v vsem lanskem poletju, lilo kot iz škafa.
Tudi letos sem zbobnal dve družini z otroki, da sta se nam pridružili. Ob šestih zjutraj smo že stali pod vznožjem Osorščice, ki od spodaj res zgleda tako, kot da boš hodil štiri ure. Tokrat Doroteji ni pomagal noben bog, morala je gor, toliko drugih otrok je bilo zraven, da ni imela nobenega opravičila. Držala se je sicer bolj zadaj, nekajkrat smo se morali ustaviti, jo počakati, kar bliskalo se je, tako grdo je gledala, parkrat je sicer siknila, srce moje okroglo, da ma dost, ampak gor je pa le prišla. Srečna, ponosna. Zvečer sem jo že slišal, kako je drugim otrokom pravila, di je bila i kak to uopče nije niš teško.
Pa če prepričam enega samega, je rekel Cankar. Jaz tudi. Mislim globalno, delujem lokalno.
Če ima človek premalo uvida v stvarnost ali pa če ima preveč uvida v stvarnost, vselej tvega, da se mu zmeša. Skratka zdrav duh v zdravem telesu mi še ne da miru.
Kadar pomislim na Nietzscheja, se vedno najprej spomnim na to, da je bil nor in da je končal v norišnici. Potem pa pomislim na njegovega nadčloveka. Pa seveda tudi na to, da je najbolje biti ne preveč pameten in tudi ne preveč nor. Da nas šele to, da nismo ne preveč in ne premalo pametni, dela relativno normalne. Če ima človek premalo uvida v stvarnost ali pa če ima preveč uvida v stvarnost, vselej tvega, da se mu zmeša. Skratka zdrav duh v zdravem telesu mi še ne da miru.
Vedno sem najbolj užival v športnih igrah. Oboževal sem košarko in nogomet, predvsem košarko. Ponoči me je oče zbujal, da sva skupaj od treh do petih gledala po televiziji, kako je zlati rod jugoslovanske košarke redno premagoval nepremaglive Sovjete, tisto silo vseh sil, kako je mala država držala v šahu največje države sveta. USA, ZSSR in Jugoslavija. To so bili edini trije centri svetovne košarke. Dalipagić, Delibašić, Kičanović, Ćosić, Slavnić, Vilfan so bili idoli moje generacije.
“Dons sem jaz Dalipagić!”
“Ne seri, ti si biu že učeri Dalipagić, dej bod ti dons Sergej Belov!”
”Mama ti je Sergej Belov!”
Košarko sem igral dvakrat na teden. Med igro, nevede, smo se prešvicali, prelaufali do te mere, da smo popadali na tla. Niti ne vem, kaj je bilo na prvem mestu – šport, družba, igra, zmaga, pivo. Saj sploh ni bilo važno, vse naenkrat.
Če je že vse okoli mene v nemiru in drvi v kaos, kako naj jaz, mali človek, kljubujem tem silam? Najbolje, da se prepustim toku in začnem v sebi ponovno iskati tisti izgubljeni ideal lepega, stasitega, čistega, pravičnega.
Ko sem bil še majhen, ko je bil rod zlat, časi pa sivi, se je pralni prašek dalo kupiti v visokih kartonastih valjih. Iz njega sem si izrezal desetcentimetrski obroč, nanj nalepil mrežo od krompirja in koš obesil na predsobno omaro. Spomnim se, da sem mater spravljal v obup, ker sem ure in ure in ure metal penasto žogico v tisti obroč. Pozno v noč sem odigraval košarkarske tekme, bil jugoslovanski reprezentant, košarkar Iskre Olimpije, osvajal olimpijske in svetovne turnirje, stopal sem na kavč in prejemal zlate medalje, oči so se mi rosile ob poslušanju jugoslovanske himne, ki je donela v moji glavi. Bil sem najboljši košarkar, kar jih je kdaj dala mati zemlja. Spominjam se tudi, da sem v sanjah skrbel tudi za uboge, nemočne, bil sem mojster fairplaya, nikoli nobenega incidenta, vedno samo igra, zmaga in skromnost ter ponižnost ob zmagoslavju. V svoji otroški imaginaciji sem bil vedno lepši, boljši, širši, pravičnejši, čistejši, kot bi lahko bil kadarkoli v stvarnem življenju. Predstavljam si, čeprav nisem nikakršen izvedenec filozofije, da sem živel sanje svojega nadjaza. Svojega nadčloveka.
Odkar živim kot relativno odrasla oseba, sem na vseh nivojih priča dekonstrukciji človeka. Predstavljam si, da odkar je Freud znal pogledati človeku pod kožo, se ta val, to brskanje po človeški psihi, želja priti do dna človeške nizkotnosti, ne ustavi. Na vseh nivojih. V slikarstvu je Picasso razstavil človeški obraz, vsa dramatika od Strindberga in Becketta do danes išče človekov padec, romani od Camusa dalje proučujejo pojav človekove majhnosti, sprevrženosti, takorekoč vsa filmska umetnost slavi intimno grozo človeka.
Namenoma rečem val, ker ni bilo vedno tako. Tako kot povsod drugod, se tudi v umetnosti okusi, stili, ideje vračajo v valovih. Če se samo spomnim antične umetnosti, vseh tistih kipov, ki jim niti malo ni bilo do tega, da bi iskali razkroj človeka, temveč so si na vse kriplje prizadevali ravno obratno, pa renesanse, ki se je zgledovala po antiki, Michelangellovega Davida, ki skuša biti popoln v vseh pogledih, povojni junaški kipi, slike, drame junakov, vse to mi govori, da so umetniki težili k temu, da bi prikazovali človeka boljšega od nas, da so slavili nadčloveka.
Kdo pa je to nadčlovek? Nietzsche je v svoji knjigi ‘Tako je govoril Zaratustra’ pravzaprav njega imel za nadčloveka. Zelo pa me je presenetilo, ko sem naletel na njegovo misel, da nadčlovek ne sledi moralam, ki jim sledi krščanstvo, ampak se dviguje nad njih in jih zavrača!
Imam občutek, da bolj ko se svet nagiba k miru, bolj umetnost sili k temu, da išče razpoke v človeku, išče malega človeka, njegove napake, njegovo negotovost, bolj pa ko je svet nemiren in se nagiba k obči destrukciji, bolj prihajamo v obdobje iskanja tistega boljšega, močnejšega, čistejšega. Nadčloveka. O tem nas uči zgodovina. Hitler je iskal Friedricha Barbarosso, Napoleon je iskal Julija Cezarja, še Slovenci smo se v času osamosvojitvene vojne ozirali po Kralju Matjažu, iz naftalina smo vlekli generala Maistra in mu hiteli postavljati spomenike. In danes najmočnejša nacija sveta išče svojega novega človeka. Meni se Trump ne zdi najmočnejši ne najlepši niti najčistejši. Da pa ne sledi nobenim vrednotam, da se dviguje nad njih in jih zavrača, s tem se pa strinjam.
Če je že vse okoli mene v nemiru in drvi v kaos, kako naj jaz, mali človek, klubujem tem silam? Najbolje, da se prepustim toku in začnem v sebi ponovno iskati tisti izgubljeni ideal lepega, stasitega, čistega, pravičnega.
Kako naj zdravim svoje telo? Približno vem. Z gibanjem, s prehrano. Tukaj obvladam vsaj teorijo. Toda kako naj zdravim duha?
Kakšna gledališka sezona se izteka, kakšen izziv za enega maratonskega ambasadorja. Najprej smo igrali Demokracijo, tekst Josifa Brodskega, ruskega političnega desidenta, ki je emigriral iz ZSSSR v ZDA. Politična satira na račun vzhodnoevropskih voditeljev, ki so popolnoma izgubili stik s svojim prebivalstvom. Medtem ko narod strada, se oni bašejo s prvovrstnimi dobrotami. Takoj, ko sem prebral besedilo, sem pomislil na svoj trebušček. Jezusmarija, če bom pojedel na vsaki vaji, na vsaki predstavi pol tistega, kar predlaga Brodski, bo moje maratonsko telo trpelo maratonsko razširitev. Na nepričakovano srečo režiser za potrebe predstave ni najel kakšnega vrhunskega kuharja, temveč vrhunskega pantomimika Andresa Valdesa, ki nam je pomagal pri navideznem mastenju in trebušček si je lahko oddahnil.
A ni hudič, čez kak mesec sem začel z vajami za novo predstavo, Kralj Ubu. Predstavo o nemogočem, nenasitnem vladarju, ki se ne more dovolj nažreti ne oblasti ne hrane. Režiserjeva ideja je bila, da se predstava namesto ob pol osmih začne pol ure prej. Da sedem jaz ob sedmih na oder in spremljam občinstvo, kako kaplja v dvorano. Ob tem se bašem s hrano. Brez Valdesa. Premiera sredi trde zime, daleč od Blaževih treningov, daleč od Viševnika in tekaških copat. S takim žarom sem igral Ubuja, da sem že tako neznosnim kilam dodal še pet novih. Braz vsakega dodatka za težke delovne razmere!
Kmalu po premieri sem se lotil brezglutenske diete in jojo efekt mi je pičlih štirih tednih pobral osem kil. Ko se je dieta končala, se je seveda jojo malce dvignil, tako da sem sedaj recimo na prejšnjih znosno neznosnih kilah.
“Mam idejo!” Je rekel Gašper. “Kaj če bi se letos ob telesu posvetili tudi duhu. Berem Platonovo Državo. Glej, kaj pravi. Kdor se zapiše samo gimnastiki, postane čezmerno divji, kdor se samo duhovno izobražuje, pa bolj mlahav, kakor je dobro zanj.”
Zdrav duh v zdravem telesu.
Kako naj zdravim svoje telo? Približno vem. Z gibanjem, s prehrano. Tukaj obvladam vsaj teorijo. Toda kako naj zdravim duha? Nimam pojma, ne teoretično, kaj šele praktično. Kaj sploh je duh? A je to um, je duša, ali je to splošno notranje počutje, je psihično stanje? Že tega ne vem. Recimo, da je telo zunanjost in recimo, da je duh notranjost. Kako naj zdravim svojo notranjost? Vem, da če hočem imeti zdravo telo, ga moram izpostavljati gibanju. Ali velja isto tudi za duha? Se moram torej notranje gibati? Čimbolj? Ali morda ravno obratno? Naj iščem notranji mir ali nemir? Rekel bi, da potrebujem notranji mir. Morda torej telo potrebuje gibanje, duh pa mir. Kako pa naj dosežem notranji mir? S pasivnostjo ali z aktivnostjo? Rekel bi, da z aktivnostjo. Z aktivnostjo do miru. Večkrat sem opazil, da me je telesna aktivnost pripeljala do notranjega miru. Ali je torej dovolj, če se redno gibljem? Morda je to dovolj. Toda potem Platon ne bi zapisal tistih stavkov. Torej bo treba biti tudi notranje aktiven, da bi se duh umiril. Sploh pa nisem prepričan, da tole z notranjim mirom drži. Če bi živel na Tibetu in bil oblečen v oranžno, bi najbrž šlo, v megleni ravnici ljubljanske kotline pa me zna takle mir spraviti v tak nemir, da bom znorel. Rabim tudi neke vrste nemir. Mir in nemir.
Rekel bi, da potrebujem notranji mir. Morda torej telo potrebuje gibanje, duh pa mir.
Nekaj dni pred smrtjo sem srečal Tomaža Pandurja. Ravno je izstopal iz svojega doma, s psom se je odpravljal na sprehod. Toliko življenja je bruhalo iz njega. Vse mi je govoril, se smejal, se jezil, se veselil nove predstave, ki jo bo začel v Skopju. Dotikala sva se, se trepljala, se objela. In nato dokončno poslovila.
Na dan smrti je televizija v spomin zavrtela enega njegovih zadnjih intervjujev. Zdelo se mi je neverjetno, kakšno moč imajo besede, ki jih je izgovarjal. Kot bi se vse, kar je rekel, hkrati zapisovalo v večnost. Kot bi se misli klesale v kakšno marmorno ploščo. Sedel je v studiu z novinarko, v ozadju pa sta bili postavljeni dve njegovi sliki. Vedel sem, da slika, nisem pa vedel, kako. Njegovo gledališče je bilo polno, polno podob, slik, gibanja, luči, mask … Na tistih dveh slikah pa je v tišini in miru lebdel človek z glavo navzdol. Leti, morda je pripet za pete in visi. Visi in leti. Kot bi njegovo nemirno gledališče v slikah iskalo ravnovesje.
Uspelo nam je! Dosegli smo Luno! Zbrali smo dovolj korakov, da bi lahko skupaj premagali razdaljo do Lune!
V primeru, da bi vseh 3395 tekačev in tekačic, ki so podarili korake, dejansko združili moči in tekli štafetni tek do Lune, bi do tja potrebovali natanko 7 let, 3 mesece, 3 dni, 14 ur in 24 minut!
Že januarja smo si rekli, da letos ne bomo samo tekli, da bomo letos več hodili, hodili tudi v gore in da je letošnji cilj vzpon na Triglav. Konec avgusta smo določili datum.
Saj smo hoteli iti na Triglav. Že januarja smo si rekli, da letos ne bomo samo tekli, da bomo letos več hodili, hodili tudi v gore in da je letošnji cilj vzpon na Triglav. Konec avgusta smo določili datum. Ker smo se odločili, da si za vzpon v vsakem primeru vzamemo dva dneva, ker hočemo prespati v gorah, smo prvi skupni možni termin našli v četrtku in petku, 1. in 2. oktobra. Kar naprej smo seveda spremljali vreme. Par dni prej je snežilo v gorah, tako da smo bili na trnjih. Če bo nekaj snega ležalo na poti, nič hudega, da le ne bi snežilo. Pa ni. Napoved je bila lepa. Da bo sonce, da bo sicer sveže, ampak jasno. Nihče pa ni pomislil, da bi preveril, ali so koče v visokogorju še odprte. No, pa se je izkazalo, da so z zadnjim septembrom zaprli Planiko, kjer smo mislili prenočiti in tudi vse druge koče tam okoli. Zato je Blaž nemudoma poiskal novo turo, ki bo vključevala edino preostalo odprto kočo, Blejsko kočo na Lipanci, in ki bo po trajanju in zahtevnosti enakovredna Triglavu.
In tako smo prvega oktobra zjutraj krenili proti Pokljuki in Rudnemu polju, od koder smo se podali na Viševnik. Kaki dve urici vkreber v čudoviti beli nizki oblačnosti, ki se je nekje na pol poti zgostila v lepo belo meglo, ki nas je spremljala do vrha.
»Super je bit vremenar,«, je rekel Blaž, »nekaj napoveš, pol pa gledaš, kaj bo ratal.«
Če ne bi bilo Blaža, bi se zgubili, sto procentno. Nič se ni videlo. Kar naenkrat smo bili gor, na vrhu gore, brez napovedi, brez približevanja, brez oddaljevanja. Naenkrat se ni dalo iti več višje, na tleh je bila pa skrinjica z žigom. Pa vse v ledenem primežu. Ker nismo bili vezani na običajne pogovore o tem, kako se od tu lepo vidijo vrhovi bližnjih gora, smo ostali sami s svojo prisotnostjo, v tišini, sami s svojimi šalami, dovtipi, zezancijami in sendviči.
In tako smo prvega oktobra zjutraj krenili proti Pokljuki in Rudnemu polju, od koder smo se podali na Viševnik.
Nato je Blaževa preroška žilica rekla, da moramo it zdaj po tej pa tej poti navzdol. In smo šli. Kot četa prezeblih, zdelanih, ranjenih partizanov v maršu čez Igman, čakajoč na kak žerek sonca. Tak sem bil jaz, ostali so seveda skakljali naokrog, eden celo s kamero.
Blažev načrt je bil vzpon na Viševnik, potem pa po grebenski poti do koče. Vmes pa skočimo še na Debeli vrh, Mrežce in na Lipanski vrh.
Torej, dol z Viševnika, malo naprej in gor na Debeli vrh, požirek šnopca in smeha, dol, naprej, gor na Mrežce. Vse v megli. Na vrhu Mrežc pa je posijalo sonce skozi megleni koridor. Kako nam je pasalo, smo se kar povrgli na mah in uživali skoraj urco v tihi utrujenosti, obsijani in pregreti. Po tem je bilo težko vstati, sonce mi je naredilo telečje noge in sem si zaželel samo še piva v koči, ampak Blaž nas je gnal po strmi poti, s klini in zajlami, še na Lipanski vrh, pogledat, kako tam zgleda megla. In res sem doživel spremembo. Iz telečjih nog sem se spremenil v prezgodaj rojeno žirafo, ki je pred sabo videla samo še ričet v koči.
Po osmih urah hoje smo prispeli v kočo. Na celi poti nismo srečali niti enega človeka. Sami, celo pot, ujeti v vato. Pridemo v kočo, spet sami. Pa dve mladi čedni Nemki.
Ha, ha, ha, ha, ha, ha, ha!!!!
Kako smo se meli lušno, kako smo jedli ričet in klobaso, kakšno pivo majo tam v gorah, pa to ne morš verjet, igrali smo tarok štiri ure, se prekrohotali in radi imeli. Te gorske koče so pravi žur. Ker imaš nekaj za sabo, pa še nad tisoč metri si in si zato mal »haj«. Res smo uživali. Pa še Nemki sta ostali nedotaknjeni.
»Ej, takih jajc pa še ne! Pa kak komad šunke odspod. Stari moj, jaz tazga fruštka tud u najboljšem hotelu nisem jedel!«, smo hiteli izjavljat, ko smo se zjutraj odpravili na nov vrh, na Brda. Ker so nam usta od sinočnjega smeha ostala še malo razpotegnjena, ni bilo dosti treba, pa smo že padli v nek bizaren smeh. Potem smo se šli igrico. Ko nam je bilo najhuje, najbolj strmo, najbolj zadihano, najbolj megleno, je nekdo sprožil prisiljen smeh in vsi drugi smo se mu pridružili. Po petih sekundah smo se režali kot pečeni mački. Nato smo ugotavljali, kajti v gorah se ne sproža samo hecarija, ampak tudi filozofija, da kakšno čudežno moč ima smeh, pa tudi, če se ga človek fingira. Kar naenkrat zares postaneš dobre volje. Zato, da se maš lušno, se je treba včas kar mal prisilit, mal pomatrat. Vtem, ne da bi se tega posebej zavedali, smo bili že na vrhu Brd. Na še enem lepem belem vrhu. Blaž bi mi lahko mirno rekel, no, pa smo na Triglavu, pa bi mu verjel. Aljažev stolp je pa tri metre stran, tko da se ga ne vid.
Na vsakem vrhu smo si privoščili, poleg šilca, tudi selfi za spomin. Ko smo ravno stali v pozi z belim ozadjem, je nekdo, ne vem več kdo, sprožil ha, ha, ha, ha! In ostali smo mu pritegnili. V tistem pa nekdo, ne vem več kdo, zakriči in se obrne. In vsi za njim. Božja roka je zamahnila skozi meglo in jo razkadila. Kot bi nekdo v hipu razpihal vso meglo in z neba potegnil vrhunsko tridimenzionalno platno. Pred nami, in za nas, se je repenčil oče Triglav, mati Rjavina nam je skoraj padla na glavo, tam malo stran se je šopirila lepotica Škrlatica. Noro, mi smo vsi kričali od navdušenja. Tako smo si želeli nekaj videt, zdaj smo pa dobili v hipu tako porcijo lepote, moči in divjine, da je nismo mogli sproti prežvečit in je bruhala skoz naše krike. Kričali in se objemali. In nato slikali. Imeli smo občutek, da smo nagrajeni, da smo sami povzročili ta čudežni trenutek. Naenkrat se je videlo levo, desno, gor in dol. Nisem bil prepričan, ali se mi samo zdi ali res nekdo prihaja po hribu navzgor. Če res, potem je to prvi človek, ki ni oskrbnik koč in ne zna nemško, ki smo ga srečali na naši poti. Prišla je drobna, luškana gospa Ivana. Iz Kranja. Gospa, ki nam je povedala, da hodi dvakrat na teden na Brda, da jih ima rada in da njej brez gibanja ni živeti. In tako sem spoznal novega ambasadorja gibanja.
Gospa Ivana je odšla, megla se je vrnila in nam ponovno zaprla vse poglede. Pol ure. Pol ure nam je bilo namenjeno uživati v pogledih na najlepše gore. Ampak kakšne pol ure. Je ne zamenjam za cel teden sonca.
Potem smo šli še na Debelo peč, nazaj do koče in potem nazaj do avta.
V gorah je najbrž zelo lepo, kadar je jasno vreme. Lahko si mislim, kako zna biti lepo. Ampak, hočem reč, da vsaka stvar nekaj prinese, nekaj pa odnese. Za vreme, ki smo ga imeli mi, bi težko rekli, da je bilo idealno. Prej nasprotno. Prava gorska beda, bi rekel človek. Toda, ker nismo imeli pogleda navzven, smo se obrnili navznot. In to nas je strašno povezalo in zbližalo. Ker smo bili sami s seboj. Takih okoliščin pa ni prav veliko.
Čista uživancija, čista petica. Za konec. Ha, ha, ha, ha haha.
