24. del: Pohorje

Saj ne morem začeti z ničimer drugim.

Dan po polfinalni tekmi nas je zagrabila evforija. Nekateri od mojih kolegov so hoteli kar z avti dol do Carigrada, drugi so se ozirali za letali in avtobusi. Pa me zjutraj pokliče moj stari, prastari prijatelj in mi, ker so nekateri odpovedali, ponudi, če gremo z njimi v Carigrad. V nedeljo ob enajstih z letalom dol, takoj po tekmi nazaj, tako da še ujamemo jutranjo vajo za Hlapce.
Da bom jaz kdaj to doživel, jaz, ki sem se nagledal pomembnih in nepomembnih tekem, ki sem se kot košarkarski fan naposlušal od svojih staršev, kako fantastično je bilo v Tivoliju leta 1970, ko so naši postali svetovni prvaki, ki sem imel celo otroštvo v predsobi obešen koš iz kartona na omari.

Dramaturško je bila ta tekma popolna. Potem, ko smo v polfinalu odpihnili prve favorite Špance, se v finalu srečamo z velesilo, ki slovi po finalnih tekmah, po končnicah, po zmagovalnem duhu, s svojimi južnimi brati Srbi. Igramo odlično, čuti se, da smo boljši, da nam očitno ta pokal pripada. Imamo kralja na parketu, ki je nezaustavljiv in nam vliva pogum, imamo princa na parketu, ki lahko, če hoče, naredi karkoli. Nakar v bitki izgubimo princa in nato še kralja. In ko smo vsi pomislili, pa ne že spet, so vzeli tekmo v roke vsi tisti, ki se na njih ni računalo, ki niso bili zvezde te ekipe in so zmago prinesli domov. Scenarij je že napisan.

Najbrž s takim veseljem pišem o športnih uspehih, ker je bil moj šport letos katastrofa. Vso pomlad sem imel takšne težave s hrbtenico, da se skoraj nisem mogel premikati. Tudi urnik sem imel tako natrpan, da se nisem videl ven. Skratka, katastrofa. Nobenega teka, nobenih hribov, največ kakšen sprehod. Poleti so se stvari malce unesle, hrbtenica je popustila in lahko sem si privoščil kak jutranji tekec, šel na Osorščico. In s tem mislim zdaj nadaljevati. Imamo plan, kjer se ne bo čakalo na pomlad, da se začnemo premikati, ampak naj bi bili aktivni celo leto.

Za uvod sva šla z Blažem zadnjič v Maribor, kjer smo imeli sestanek in trening s tekači, ki se v okviru akcije Predani korakom pripravljajo na letošnji maraton.

“Ko sva že tam, sem mislil, če bi skočila še na Pohorje,” je rekel Blaž.
“Joj, stari, samo ne me ubit, plis, veš, kako je moje fizično stanje,” sem zatrepetal.
“Ma ne, to je Pohorje, malo se bova sprehodila, v glavnem pa bova nabirala gobe.”

In sva res šla. Začela sva pri Snežnem stadionu, nakar po cesti gor. To se je seveda Blažu zdelo prepreprosto, zato sva zavila v gozd. Ker ni bilo nikjer nobene markacije, megla pa taka, da se ni dalo po ničemer orientirati, sva jo mahnila nazaj na cesto. A očitno na neko drugo cesto, kajti ta se je takoj končala in se spremenila v gozdno poseko, ki je bila zajedena proti vrhu. Kreneva po njej, jaz sopiham, pot vse strmejša in strmejša, jaz se suvam s koleni v brado, kaplja mi pot po hlačah, crkujem, Blaž pa seveda res gobe nabira. Ko sva prišla na vrh, sva zvedela, da sva hodila po bivši FIS progi, najstrmejšem delu Pohorja. Sem bil kar malo ponosen nase. Po fisu, kjer si večina ne upa dol niti s smučmi, sem šel jaz peš gor, dragi moji.

Konec junija smo pokopali Gašperja Tiča. Njegova Nataša je bila pred leti na smrt bolna. Spomnim se ga v studiju Televizije, ko ga je novinarka vprašala, kakšno je njeno stanje.

“Zgodila se mi je druga najhujša stvar v življenju.”
“Katera?”
“Žena je ozdravela.”
Vse dobro, dragi Gašper!

Jernej

23. del: Gledališko-gibalni performans Predani korakom

Za nami je gledališko-gibalni performans Predani korakom, eden od vrhuncev projekta Predani korakom, sicer pa smo predstavo izvedli že drugič zapored. Spodaj si lahko preberete vse besede, ki smo jihz otroci na predstavi v Križankah izrekli.

Jernej: Prosim vas, da stopite na rahlo kakor v copatih, tukaj, naravnost pri glavnih vratih. V ta lep dan, kot da šli bi v pesem. Poslušajte svoje stopinje, kot da šli bi v tempelj. Vstopate v drugačen svet. (Avtor: Tone Pavček, Rojstvo)

Jernej: Nekaj je v zraku. Lepega. Nežnega. Mimobežnega. Nekaj je v zraku. Čuti se. Sluti se. Nekaj je v zraku, kar odseva v očeh, kar odmeva v njih na vsakem koraku. (Tone Pavček, Nekaj je v zraku)

Jernej: Zapustim zemljo in stopim z igrivimi stopali na širno morje. Začnem čarati – igram se z globino navzgor in navzdol. Skačem od vala do vala, po oblakih skozi prastaro svetovje. Pojem si pesem, poznam vse popevke in načine glasov, načine ljubezni. Na vetru gugam svoje brazgotine, plezam po domišljiji, ves svet je moj. (Edvard Kocbek, Blaženo iskanje)

Jernej: Biser v školjki nastane le, kadar nekaj gre narobe in štiriperesni deteljici se zgodi enako.
Vsi gremo po isti poti, marsikdaj kdo se zmoti, a vse je odvisno, s katere strani gledaš na te stvari. Naj se svet in vsa drugačnost odraža v mavrici. (tekst uporabljen iz delov tega besedila)

Jernej: Kaj je najboljši nasvet, ki ga lahko date človeštvu? (Rokgre (Rok Vilčnik), Nikoli ne zapiraj vrat)
Otroci: BREZ PANIKE!

Jernej: Brisačo navadno vidimo v omari ali na stojalu, v resnici pa živijo mnogo skritih življenj. Včasih se zjutraj napravi v planinca, pohodne čevlje si obuje, čutaro napolni in oddide v gore, kjer z vrhov plapola, kot zastava, kak drug dan, se po morju ji potoži, na soncu se obrača in plava. Brisača, ki plava, kdo je kaj takšnega že slišal. V resnici brisača, ponoči, ko otroci spijo, objema zvezde. In skupaj nam bleščijo.

Jernej: Nikoli ne zapiraj vrat, nikdar ne veš kdo bo vstopil. Nikoli ne zapiraj oči, nikdar ne veš katera svetloba ti jih razsvetli. Nikoli ne zapiraj svobode, nikdar ne veš, kdaj te sreča prebode. Zato nikoli in nikdar ne zapiraj vrat, saj te morda pred njimi čaka nekdo, ki ima žepe polne zvezd.

20. del: Ognjeni krst

Pred začetkom lanske sezone “Predani korakom”, smo prišli na idejo, da poleg skrbi za telo, človek nikakor ne sme zanemariti svojega duha. In da bi zato tisti tisočkrat slišani rek o zdravem duhu v zdravem telesu, lahko bil moto letošnje akcije.

Odločili smo se, da zato omogočimo otrokom, da z našo pomočjo sami nastopijo v gledališki predstavi, na deskah, ki pomenijo svet, na tem dvignjenem protoru, kjer vsako dejanje, vsako opravilo, vsaka beseda nosi tudi svojo simbolno vrednost. Zato si mislimo in domišljamo, da mora na odru vladati tudi duh, tisti duh, na katerega naj človek, ob skrbi za telo, nikakor ne pozabi.

27. avgusta se je v ljubljanskih Križankah odigrala predstava “Predani korakom”. Desetim gibalno omejenim otrokom se je pridružilo štirinajst gibalno neoviranih in teden dni pred dogodkom so se dobili na prvi vaji. Scenaristka in režiserka Lea je pripravila odličen, ganljiv, poetičen scenarij, ki je pognal vseh 24 otrok v nezadržen tok dogodkov. Ples, poezija, gibanje, vrvenje, tek, glasba… Približno na polovici vaj sem se jim pridružil, da s kakšnim nasvetom, kakšno idejo popestrim dogajanje. Ko sem jih gledal, kako se naprezajo in kako uživajo istočasno, sem se ponovno zaljubil v gledališče. Enkrat davno mi je profesor Korun rekel, da gledališče izvleče iz človeka vse najboljše in vse najslabše. Opazoval sem otroke, ki so popolnoma nevešči odra, kako se v trenutku, ko rečemo zdaj pa zares, gremo še enkrat tole sceno, spremenijo. Kot da v tistem hipu nekakšna resnost vstopi v njih, nekakšna svetost. Morda je to trenutek, ko se začne igra. Trenutek, v katerem zapustiš sebe, takšnega kot si in vstopiš v nekakšen drug svet. Otroci niso igrali vlog, igrali so seveda sami sebe, ampak kljub temu so zapustili sebe in stopili v drug del sebe, morda duhovni del sebe. In ta duhovni del sebe je malo drugačen od samega sebe. Ta duhovni del sebe ima svoje zahteve. Mora biti boljši od samega sebe. Mora znati plesati, mora znati govoriti, mora vedeti, kaj govori, tisto, kar govori, mora biti pametno, lepo, jasno in glasno, obleke morajo biti urejene, obrazi oprani in urejeni. Cel kup zahtev ima ta duhovni del mene. To velja tudi zame, ki se z odrom ukvarjam. Tudi kadar rušim vsa ta odrska pravila lepega, moram to početi spretno, pametno, z mnogo vaje. In ta otroški vstop v duhovni del sebe se mi je zdel zelo lep. Ko človek vstopi vanj, postane lep. Ne vem, zakaj. Morda zato, ker je to pravzaprav pogumno dejanje. Ko človek stopi na oder, mnogo tvega. Predvsem tvega samega sebe, svojo zunanjost in notranjost je pripravljen dati na ogled, na presojo, pripravljen je deliti vse najboljše, kar je v človeku in vse najslabše.

Takšne vaje so seveda ganljive same po sebi. Spoj zdravih otrok s tistimi, ki imajo takšne ali drugačne težave, je ganljiv sam zase. Ampak na vajah me niso zmagala nikakršna čustva. Očitno je bil moj glavni focus na urejanju predstave. Čeprav so bili neverjetni ti otroci. Kako so razpoloženi za hece, koliko smo se presmejali, tudi na račun nezmožnosti. Elina, drobna punčka, se je neprestano vozakala v vozičku okoli mene, me objemala, mi izpovedovala ljubezen, me hecala, me zbadala. Je rekla: “A ni hecno! Ti si igral Bosanca, jaz sem tudi Bosanka. A ni hecno! Bosanci govorimo slovensko, Slovenci pa bosansko.”

Sobota, 27. avgusta, je bila nesramno vroča, pa tudi zelo lepa, sončna. Mnogo bolj kot sreda, 27. aprila, ko se je iz čistega miru na pol Slovenije vsul najprej leden dež, nato pa še moker sneg, ki je polomil vsakemu vsaj nekaj. Križankam, biseru Ljubljane, je polomil premično streho, ki ji ni padlo na pamet, da lahko kaj tako težkega pade na Ljubljano in to 27. aprila, na tak dan, ki je Ljubljana po njem slovela. Zato se tudi ni zaprla. Zato se je tudi podrla.

Predstavo smo začeli s tem, da sem vsakega posebej poklical na oder in vsak od otrok je po svojih najboljših močeh čim hitreje pritekel na oder. Ko je pritekel prvi in ga je obsijalo popoldansko sonce, s svojo neusmiljeno vročino je pripravilo ognjeni krst za slehernega otroka, mi je skočila žaba v grlo. Bilo je tako ganljivo, da sem komaj videl brati imena. Res so bili krsni, tako so bili z vsem bitjem pri stvari, da jih je bilo užitek gledati.

Ob koncu je ena od mamic stopila na oder in povedala v imenu vse staršev, da so se na teh vajah zgodili trije čudeži. Matic je prvič v življenju skočil, Pia je prvič zaplesala in Suzana je naredila prve korake brez vsake pomoči.

Jernej