21. del: Omnia mea mecum porto

Če smo že začeli letošnjo sezono z latinskim izrekom, pa še nadaljujmo. To je res. Vse svoje nosim s seboj.

Vso svojo preteklost, vse svoje gene, vsa moja rodbina leži v meni, vse kar vem, česar ne vem, vsa moja psihična struktura, svoje telo, ki mu ne morem uiti. Vse to leži v meni, v vsakem trenutku in vse to vedno nosim s seboj.

Pred dvema letoma smo si zadali cilj, da pretečem desetkilometrski tek na Ljubljanskem maratonu, pa sem se tik pred dogodkom poškodoval, po tem, ko sem na treningih že pretekel to razdaljo. Lani smo hoteli na Triglav, pa so nam dan pred našim vzponom zaprli koče v visokogorju in smo morali zato spremeniti naš načrt. Ampak Triglav nas je čakal in klical in mi smo prestregli njegov klic. Celo poletje sem se pripravljal na hojo v hribe, na morju z Osorščico, doma s Krimom. Štirinajst dni pred Triglavom sva šla z Blažem skupaj na Krim, čutil sem, da mi je šlo lahko, da sem dobro pripravljen. Seveda se na Krim hodi dve uri, na Triglav pa sedem, osem, pa kljub temu. Že pred časom smo določili datum vzpona, 27.-28. september, s torka na sredo spimo v koči Planika, na 2400 metrih nad morjem, tik pod Triglavom. Imel sem načrt, da grem tisti petek pred odhodom še zadnjič na Krim, potem pa počivam tri dni pred vzponom. In sva šla z ženko v petek na Krim. Polovico poti sem hodil z lahkoto in lahkostjo, po kaki uri in pol pa sem začenjal dobivati občutek, da se svet okoli mene maje in da so noge mehke. Čez čas sem začel še globje in težje dihati, mrzel pot mi je oblival obraz in vedno bolj utrujen sem postajal. Komajda sem se privlekel do vrha, se zgoraj zleknil na sončno klopco in popolnoma brez moči zaspal za kakih deset minut. Imel sem občutek, kot da bi nek električar stisnil gumb na mojem telesu in ugasnil luč. Takoj sem poklical Blaža in se mu potožil.

“Aja, poznam, to se tudi meni včasih zgodi. Cuker ti je padel. Vzel bi kak bonbon pa bi bilo.”

Malo me je pomiril, malo dvoma je pa še vedno ostalo. Kar me je tolažilo, je bila Gašperjeva zgodba. Najprej smo hoteli na goro v začetku septembra, pa je meni nekaj padlo vmes. Ko smo hoteli prestaviti za en teden, je pa Gašper, srce naše akcije, povedal, da odhaja od 9.-26. na dopust na Kitajsko. Hitro smo se pozanimali glede koče in zvedeli, da se zapira 29.. Torej je ostal samo še en termin, 27. in 28.. Gašper je priletel s Kitajske v ponedeljek, 26., ob 22.00 in sicer v Benetke. V domačo posteljo je legel ob dveh ponoči, ob petih pa smo se dobili in krenili proti Gorenski. Norec! Po 24urnem potovanju! Jaz bi crknil. No, to me je tolažilo. Očitno pa me je nekaj vendarle preganjalo, kajti noč pred odhodom nisem in nisem mogel utoniti v spanec. Gledal sem kot čukec, prešteval ure, ki so mi še ostale za spanec, potem me je za hip zmanjkalo, pa sem se spet prebudil in ko sem ravno mislil, da bom zdaj pa res dokončno zaspal, je zazvonila budilka. In šli smo na pot.

Ampak Triglav nas je čakal in klical in mi smo prestregli njegov klic.

Avto smo parkirali na Rudnem polju in jo mahnili po makadamski cesti proti gozdu, sprašujoč je, tako kot lani, zakaj zaboga nismo šli z avtom še te tri kilometre naprej in si s tem skrajšali pot. Ampak nismo. Če hodiš 15 ur ali 16 ur, res ni bistvene razlike. Imeli smo plan A in plan B.

Plan A: Pridemo do Planike okrog enih, naredimo pavzo, se preoblečemo, skočimo na Triglav, prespimo in naslednji dan s pesmijo na ustih v dolino.

Plan B: Pridemo do Planike malce kasneje kot smo mislili, Jernej kompletno crknjen reče, da ne more več, sežemo po pivu in s pesmijo na ustih ležemo v posteljo, naslednji dan zarana na Triglav, nakar dol do Planike, dol do Vodnikove koče, dol do avta.

Do Vodnikove koče je šlo krasno, plan A se nam je že nasmihal, tam si preoblečem prvo majico, krenemo proti Planiki, na razpotju zamenjam drugo majico, pot se začenja vedno bolj strmo vzpenjati, korak postaja vse težji, tisti mrzli pot mi lije po obrazu, že vidim, kako mi nasproti prihaja električar s Krima in govori “fajrund, zapiramo” in začne ugašati luč za lučjo.

Omnia mea mecum porto. Ne vem, od kod se mi začne pred očmi bliskati ta stavek. Vse svoje vlačim s seboj. Celo v hrib sem vse vzel s seboj in vlačim ta odvečni tovor, ta balast celo na vrh Triglava. Zadaj nahrbtnik, spredaj trebušnik, trideset kil vlačim gor, z vsakim korakom jih dvigam. Privlečem se do Planike. “Plan B, fantje, plan B!”, rečem v koči in že gledam v jedilnik, s čim si bom povrnil moči.

“Ok,” reče Blaž, ta atlet od glave do peta, “jaz samo skočim gor pogledat, kako je.”

“Pa res, daj poglej, kje spimo,” rečem, misleč, da gre gor pogledat našo sobo.

“Ne, ne, na Triglav skočim, da mal vidim, kaka je pot.”

“Jaz grem s tabo, mogoče pa že danes naredim, kak dober posnetek,” se razveseli Marko.

Dober, pa pejte, kaj naj rečem, si mislim in sežem po…, po…, po čem že? Skratka, crknjen. V glavnem, čez dve uri sta bila že nazaj. Blaž, kot da ni nič, Marko pa je malce z belim gledal in apetit ga je zapustil, ob šestih je bil že v postelji, notranje očiščen. Baje je Blažu celo pot ponavljal: “Tak, to je zaj moj topspid, samo da veš!” Pred deveto smo že ugasnili luč v sobi, kajti plan B je predvideval, da vstanemo pred peto in lovimo prvi slovenski sončni žarek. Zaspal sem kot top, ampak, hudiča, zbudil sem se ob dveh ponoči, prav veselil sem se, da gremo zarana na Triglav, tako zelo sem se veselil, da nisem več zatisnil očesa. In je zazvonilo. Vsi športniki planejo kvišku, vsi umetniki še malce buljimo v prazno, nakar se dvignem in se mi takoj zamaje svet. Tisti negotov korak s Krima. Od kod zdaj to, si mislim. Grem v temi ven, da se nadiham in umijem, čudovita noč, mrzla, vsa v zvezdah, ampak ne znebim se tega majavega občutka. Še danes ne vem, ali od včerajšnjega napora ali od višine ali od podzavestnega strahu, kot mi je namignila Andreja. Res ne vem.

Ob pol šestih krenemo, z lučkami na čeladah iščemo pot, ki se začne seveda takoj dvigovati. Meni se pa maje svet, že tukaj, ko še nismo v skali, se mi zdi, da se bom zvrnil, če se ne primem zemlje še z rokami, nerodno mi je reč, ej, fantje, jaz grem nazaj, nisem taprav, nerodno pa konec. Dve leti čakamo, da dosežemo kak cilj, kamera je z nami, Gašper je priletel pred nekaj urami s Kitajske. A naj zdaj vse to ustavim? Jaz, ki sem predan korakom. S tem svojim predanim majavim korakom pridemo do prvih jeklenic in klinov in se skozi nekakšen kanal prebijemo do grebena, od koder se je videlo na drugi del sveta, tja proti vzhodu, ki se je že svetlikal. Čudovito, lepše ne more bit! Od tam pa levo gor v strmo skalo. Pravzaprav ne vem, ali me je bilo bolj strah ali sem imel več volje do življenja nad tistim previsom in prepadom, ki loči žive od mrtvih, ampak grebel sem po jeklenicah in po skalah in po klinih, da sem popolnoma strgal svoje nove rokavice, boril sem se kot lev, ko sem dvigoval ves svoj tovor gor in ko sem že mislil, tukaj bo zdaj tisti Aljažev stolp, se je izkazalo, da je to šele Mali Triglav in me najtežji del še čaka.

“Kak vrag me je na to galejo gnal!” Ta znameniti Molierov stavek sem izgovarjal. “Bože moj, če pridem gor, dam za rundo.”

In tedaj je prišel meni nasproti, že od zgoraj dol, starejši možakar, izredno blagega videza, se ob meni ustavil, me pogledal, umaknil pogled, se zazrl proti ravno vzšlemu soncu, razširil nosnice in rekel:

“Kakšno srečo imamo! A ni lepo?”

“Ja, res je lepo,” sem dahnil.

“In to ravno danes, na jubilej,” je s tihim skromnim glasom dodal.

“Kaj pa je danes za en jubilej?”

“Sedemdesetič na sedemdeseti rojstni dan.”

Pogledal sem ga z nekakšnim nestvarnim pogledom, kot da bi bil podoba iz sanj, mu čestital in on se mi je nasmehnil.

“Bo šlo?” Me je vprašal, je že vedel, zakaj.

“Ne vem. Če pridem gor, kako bom prišel dol!?”

“Bo šlo! Počasi, počasi hodite, korak za korakom, Pa bo šlo!”

In potem je res šlo. Res sem prišel gor. Tam so me čakali moji prijatelji, me objemali, me tolkli s špago po riti, mi govorili junak, a si kaj ponosen nase, mi ponujali šnopc, sonce je sijalo, da lepše ne more, pogled tak, da ga najbrž ni lepšega, Aljažev stolp, ta simbol slovenstva, tak, da ne vem, če jaz pridem skozi tista kurja vratca, stojim tam, kot da me ni, kot simbol samega sebe, spomnil sem se tistih alpinistov na Everestu, prav tako sem se počutil, da imam zmrznjeno brado, da imam sveče iz nosa in da nič ne čutim. Ne čutim te lepote, ne čutim nobenega ponosa. Samo nekaj sem si želel. Da bi prišel do mene kak možic in bi mi rekel: “Dober dan, gospod. Čestitam! Velik dan za vas, kajne? Že veste, kako boste sestopili? Če ne veste, imam jaz tukajle za Aljaževim stolpom zmaja, sem namreč zmajar, želite z menoj skočiti v tandemu do Planike?”

Ni ga bilo, zmajarja in nihče me ni in bi me tudi ne mogel spraviti dol, ni ga tega žerjava, ki bi me dvignil in odložil pri Planiki. Kar sam bom moral. Ampak, kot je rekel gospod, je šlo. Mic po mic, ampak je šlo. Nehalo se mi je vrteti, svet se je umiril, čutil sem se močnega in sem lezel po skalah navzdol, nič nisem govoril, samo hodil, previdno, zlezel po grebenu do prelaza, dol skozi kanal do Planike, tam smo se najedli in nazdravili na zdravje in življenje, začeli govoriti in zbijati šale, se spustili mimo Vodnikove koče in potem nazaj v normalni varni svet, kjer nas je čakal, tako kot vsak božji dan, avto, ki nas je odpeljal vsakega v svoj dom.

Ko sem bil v steni, sem si rekel, nikdar več. Ko sem se zbudil naslednje jutro v svoji postelji, sem rekel ženki, jaz moram it še enkrat gor. Zelo me jezi, da se mi je majal svet. Hočem it preverit, kaj je to. Kako bi bilo, če bi bil normalen, pri sebi. Nekako imam občutek, da sem bil v neresničnem svetu. Mnogim sem, ko sem se vrnil s Triglava, govoril svojo izkušnjo. Seveda, nekaj jih je takih, ki se jim pot ne zdi težka, toda večina mi je rekla, da jih je bilo strah in da si ne bi upali it še enkrat. Prav se mi zdi, da se to ve. Da mora človek vedeti, kam gre in kako je gor in kakšna je pot in da ni za vsakogar, v vsakem vremenu, s kakršnokoli obutvijo. In da je moja babica že zdavnaj rekla, da gora ni nora, da je nor tist, k gre gor. Če ne ve, kam gre.

Zdaj, ko minevajo dnevi, se mi zdi ta naša pot, ta naš Triglav, vedno bolj nekaj posebnega. Res je to nora izkušnja. Res je bilo noro lepo. In čeprav nisem bil taprav, nisem bil pri sebi, se mi zdi, da sem bil na poseben način bolj v stiku s sabo kot sicer. Bolj sem čutil svoj utrip, svoj dih, svoj strah. Da so me vse tiste vgravirane bronaste plošče, “tukaj je omahnila v smrt…”, “tukaj je strela pokončala pet mladih življenj…”, “na tem mestu je ugasnilo…”, ki spremljajo človeka na poti navzgor, da so me pravzaprav opominjale na to, da sem živ, da diham, da sem. Da sem bil eno s svojim življenjem.

In da od zdaj naprej tudi to nepreklicno in za vedno nosim s seboj.

19. del: Doroteja

“Oči, jaz grem košarko igrat!” “Eh, daj mir, si boš kaj zlomil.” “Jaz grem laufat!” “Jernej, ne nori, kaj boš zdaj laufal, v tej vročini, te lahko kaj zadane, pa boš mel.”

“Jaz grem na Osorščico!”

“Ti pa si nor, ti! Si ga slišala, gor misli it, sam. Nisi slišal, kaj je rekla Mira (soseda). Da so divje koze gor, je rekla, da ni za rinit…”

Tak je bil približno odnos mojih staršev do mojih športnih poskusov. Človek težko najde bolj nešportno družino, kot je bila moja. Obenem pa je bil v naši hiši vedno fokus nekje drugje. Vsako poletje se je družina za kaka dva tedna zbrala na morju, na skupnih počitnicah. Spomnim se, kako smo po večerih ta mladi debatirali o tem in onem. Fotr je bil v glavnem tiho, če je pa že odprl usta, je rekel:

“Dobro, pustmo zdaj to, rajš povejte, kaj bomo jutri jedli.”

“Mam zrezke še za trikrat v hladilniku,” je hitro dodala mama.

“Ma pusti zdaj zrezke, o zajtrku govorim, kaj naj zjutraj prinesem iz trgovine?” jo je prekinil oče.

Sama hrana, stalno hrana. Se prav čudim samemu sebi, ko vidim, kako sem totalno predan korakom. (Se je pisec zahihital.)

Zdaj sem spet na morju in kar pridno treniram, saj imamo letos spet velike načrte. Spet hodim na Osorščico, če se le da, vsak drugi dan, vmes pa grem še kdaj teč. Letos so pogoji res odlični. Predlani je bilo ogromno vlage, ki je vabila komarje, da se jih nismo mogli otepsti ne podnevi, še manj pa ponoči. Lani je bila izredna vročina. Spomnim se neprespanih noči, ko sem se hodil ob dveh tuširat z mrzlo vodo, potem ko sem zamenjal že dva pouštra. Z ženko sva hodila teč ob šestih zjutraj, termometer je kazal pa 31’C, ob šestih zjutraj.

Zdaj sem spet na morju in kar pridno treniram, saj imamo letos spet velike načrte.

“Pa vi niste normalni,” so nama govorili sosedje, ko sva se ob pol osmih vračala s teka, na pol mrtva.

Letos pa je neverjetno prijetno. Čez dan temperatura redko preseže tridesetko, stalno piha nek luškan vetrič, komarjev od nikoder, celo volje mi ne manjka.

Tukaj imam kar nekaj, v glavnem hrvaških, prijateljev in ko sem lani vprašal Dorotejo, hčerko enega od njih, če je že bila kdaj na Osorščici, mi je odgovorila:

“A kaj je to Osorčica?”

Srce moje okroglo! To je približno tako, kot če bi Ljubljančana vprašal za ljubljanski grad, on bi ti pa odgovoril, kaj je to ljubljanski grad. No, pa smo jo nahecali, da je pri nas prespala in da gremo kao jutri zjutraj gor. Pa je reva v strahu pred hribom očitno poklicala na pomoč vse svoje bogove, da so jo uslišali in je zjutraj, edini dan v vsem lanskem poletju, lilo kot iz škafa.

Tudi letos sem zbobnal dve družini z otroki, da sta se nam pridružili. Ob šestih zjutraj smo že stali pod vznožjem Osorščice, ki od spodaj res zgleda tako, kot da boš hodil štiri ure. Tokrat Doroteji ni pomagal noben bog, morala je gor, toliko drugih otrok je bilo zraven, da ni imela nobenega opravičila. Držala se je sicer bolj zadaj, nekajkrat smo se morali ustaviti, jo počakati, kar bliskalo se je, tako grdo je gledala, parkrat je sicer siknila, srce moje okroglo, da ma dost, ampak gor je pa le prišla. Srečna, ponosna. Zvečer sem jo že slišal, kako je drugim otrokom pravila, di je bila i kak to uopče nije niš teško.

Pa če prepričam enega samega, je rekel Cankar. Jaz tudi. Mislim globalno, delujem lokalno.

Jernej

18. del: Nadčlovek

Če ima človek premalo uvida v stvarnost ali pa če ima preveč uvida v stvarnost, vselej tvega, da se mu zmeša. Skratka zdrav duh v zdravem telesu mi še ne da miru.

Kadar pomislim na Nietzscheja, se vedno najprej spomnim na to, da je bil nor in da je končal v norišnici. Potem pa pomislim na njegovega nadčloveka. Pa seveda tudi na to, da je najbolje biti ne preveč pameten in tudi ne preveč nor. Da nas šele to, da nismo ne preveč in ne premalo pametni, dela relativno normalne. Če ima človek premalo uvida v stvarnost ali pa če ima preveč uvida v stvarnost, vselej tvega, da se mu zmeša. Skratka zdrav duh v zdravem telesu mi še ne da miru.

Vedno sem najbolj užival v športnih igrah. Oboževal sem košarko in nogomet, predvsem košarko. Ponoči me je oče zbujal, da sva skupaj od treh do petih gledala po televiziji, kako je zlati rod jugoslovanske košarke redno premagoval nepremaglive Sovjete, tisto silo vseh sil, kako je mala država držala v šahu največje države sveta. USA, ZSSR in Jugoslavija. To so bili edini trije centri svetovne košarke. Dalipagić, Delibašić, Kičanović, Ćosić, Slavnić, Vilfan so bili idoli moje generacije.

“Dons sem jaz Dalipagić!”

“Ne seri, ti si biu že učeri Dalipagić, dej bod ti dons Sergej Belov!”

”Mama ti je Sergej Belov!”

Košarko sem igral dvakrat na teden. Med igro, nevede, smo se prešvicali, prelaufali do te mere, da smo popadali na tla. Niti ne vem, kaj je bilo na prvem mestu – šport, družba, igra, zmaga, pivo. Saj sploh ni bilo važno, vse naenkrat.

Če je že vse okoli mene v nemiru in drvi v kaos, kako naj jaz, mali človek, kljubujem tem silam? Najbolje, da se prepustim toku in začnem v sebi ponovno iskati tisti izgubljeni ideal lepega, stasitega, čistega, pravičnega.

Ko sem bil še majhen, ko je bil rod zlat, časi pa sivi, se je pralni prašek dalo kupiti v visokih kartonastih valjih. Iz njega sem si izrezal desetcentimetrski obroč, nanj nalepil mrežo od krompirja in koš obesil na predsobno omaro. Spomnim se, da sem mater spravljal v obup, ker sem ure in ure in ure metal penasto žogico v tisti obroč. Pozno v noč sem odigraval košarkarske tekme, bil jugoslovanski reprezentant, košarkar Iskre Olimpije, osvajal olimpijske in svetovne turnirje, stopal sem na kavč in prejemal zlate medalje, oči so se mi rosile ob poslušanju jugoslovanske himne, ki je donela v moji glavi. Bil sem najboljši košarkar, kar jih je kdaj dala mati zemlja. Spominjam se tudi, da sem v sanjah skrbel tudi za uboge, nemočne, bil sem mojster fairplaya, nikoli nobenega incidenta, vedno samo igra, zmaga in skromnost ter ponižnost ob zmagoslavju. V svoji otroški imaginaciji sem bil vedno lepši, boljši, širši, pravičnejši, čistejši, kot bi lahko bil kadarkoli v stvarnem življenju. Predstavljam si, čeprav nisem nikakršen izvedenec filozofije, da sem živel sanje svojega nadjaza. Svojega nadčloveka.

Odkar živim kot relativno odrasla oseba, sem na vseh nivojih priča dekonstrukciji človeka. Predstavljam si, da odkar je Freud znal pogledati človeku pod kožo, se ta val, to brskanje po človeški psihi, želja priti do dna človeške nizkotnosti, ne ustavi. Na vseh nivojih. V slikarstvu je Picasso razstavil človeški obraz, vsa dramatika od Strindberga in Becketta do danes išče človekov padec, romani od Camusa dalje proučujejo pojav človekove majhnosti, sprevrženosti, takorekoč vsa filmska umetnost slavi intimno grozo človeka.

Namenoma rečem val, ker ni bilo vedno tako. Tako kot povsod drugod, se tudi v umetnosti okusi, stili, ideje vračajo v valovih. Če se samo spomnim antične umetnosti, vseh tistih kipov, ki jim niti malo ni bilo do tega, da bi iskali razkroj človeka, temveč so si na vse kriplje prizadevali ravno obratno, pa renesanse, ki se je zgledovala po antiki, Michelangellovega Davida, ki skuša biti popoln v vseh pogledih, povojni junaški kipi, slike, drame junakov, vse to mi govori, da so umetniki težili k temu, da bi prikazovali človeka boljšega od nas, da so slavili nadčloveka.
Kdo pa je to nadčlovek? Nietzsche je v svoji knjigi ‘Tako je govoril Zaratustra’ pravzaprav njega imel za nadčloveka. Zelo pa me je presenetilo, ko sem naletel na njegovo misel, da nadčlovek ne sledi moralam, ki jim sledi krščanstvo, ampak se dviguje nad njih in jih zavrača!

Imam občutek, da bolj ko se svet nagiba k miru, bolj umetnost sili k temu, da išče razpoke v človeku, išče malega človeka, njegove napake, njegovo negotovost, bolj pa ko je svet nemiren in se nagiba k obči destrukciji, bolj prihajamo v obdobje iskanja tistega boljšega, močnejšega, čistejšega. Nadčloveka. O tem nas uči zgodovina. Hitler je iskal Friedricha Barbarosso, Napoleon je iskal Julija Cezarja, še Slovenci smo se v času osamosvojitvene vojne ozirali po Kralju Matjažu, iz naftalina smo vlekli generala Maistra in mu hiteli postavljati spomenike. In danes najmočnejša nacija sveta išče svojega novega človeka. Meni se Trump ne zdi najmočnejši ne najlepši niti najčistejši. Da pa ne sledi nobenim vrednotam, da se dviguje nad njih in jih zavrača, s tem se pa strinjam.

Če je že vse okoli mene v nemiru in drvi v kaos, kako naj jaz, mali človek, klubujem tem silam? Najbolje, da se prepustim toku in začnem v sebi ponovno iskati tisti izgubljeni ideal lepega, stasitega, čistega, pravičnega.

Tistega svojega Nadčloveka.

Zadnje iz bloga

17. del: Mens sana in corpore sano

Kako naj zdravim svoje telo? Približno vem. Z gibanjem, s prehrano. Tukaj obvladam vsaj teorijo. Toda kako naj zdravim duha?

Kakšna gledališka sezona se izteka, kakšen izziv za enega maratonskega ambasadorja. Najprej smo igrali Demokracijo, tekst Josifa Brodskega, ruskega političnega desidenta, ki je emigriral iz ZSSSR v ZDA. Politična satira na račun vzhodnoevropskih voditeljev, ki so popolnoma izgubili stik s svojim prebivalstvom. Medtem ko narod strada, se oni bašejo s prvovrstnimi dobrotami. Takoj, ko sem prebral besedilo, sem pomislil na svoj trebušček. Jezusmarija, če bom pojedel na vsaki vaji, na vsaki predstavi pol tistega, kar predlaga Brodski, bo moje maratonsko telo trpelo maratonsko razširitev. Na nepričakovano srečo režiser za potrebe predstave ni najel kakšnega vrhunskega kuharja, temveč vrhunskega pantomimika Andresa Valdesa, ki nam je pomagal pri navideznem mastenju in trebušček si je lahko oddahnil.
A ni hudič, čez kak mesec sem začel z vajami za novo predstavo, Kralj Ubu. Predstavo o nemogočem, nenasitnem vladarju, ki se ne more dovolj nažreti ne oblasti ne hrane. Režiserjeva ideja je bila, da se predstava namesto ob pol osmih začne pol ure prej. Da sedem jaz ob sedmih na oder in spremljam občinstvo, kako kaplja v dvorano. Ob tem se bašem s hrano. Brez Valdesa. Premiera sredi trde zime, daleč od Blaževih treningov, daleč od Viševnika in tekaških copat. S takim žarom sem igral Ubuja, da sem že tako neznosnim kilam dodal še pet novih. Braz vsakega dodatka za težke delovne razmere!

Kmalu po premieri sem se lotil brezglutenske diete in jojo efekt mi je pičlih štirih tednih pobral osem kil. Ko se je dieta končala, se je seveda jojo malce dvignil, tako da sem sedaj recimo na prejšnjih znosno neznosnih kilah.

“Mam idejo!” Je rekel Gašper. “Kaj če bi se letos ob telesu posvetili tudi duhu. Berem Platonovo Državo. Glej, kaj pravi. Kdor se zapiše samo gimnastiki, postane čezmerno divji, kdor se samo duhovno izobražuje, pa bolj mlahav, kakor je dobro zanj.”

Zdrav duh v zdravem telesu.

Kako naj zdravim svoje telo? Približno vem. Z gibanjem, s prehrano. Tukaj obvladam vsaj teorijo. Toda kako naj zdravim duha? Nimam pojma, ne teoretično, kaj šele praktično. Kaj sploh je duh? A je to um, je duša, ali je to splošno notranje počutje, je psihično stanje? Že tega ne vem. Recimo, da je telo zunanjost in recimo, da je duh notranjost. Kako naj zdravim svojo notranjost? Vem, da če hočem imeti zdravo telo, ga moram izpostavljati gibanju. Ali velja isto tudi za duha? Se moram torej notranje gibati? Čimbolj? Ali morda ravno obratno? Naj iščem notranji mir ali nemir? Rekel bi, da potrebujem notranji mir. Morda torej telo potrebuje gibanje, duh pa mir. Kako pa naj dosežem notranji mir? S pasivnostjo ali z aktivnostjo? Rekel bi, da z aktivnostjo. Z aktivnostjo do miru. Večkrat sem opazil, da me je telesna aktivnost pripeljala do notranjega miru. Ali je torej dovolj, če se redno gibljem? Morda je to dovolj. Toda potem Platon ne bi zapisal tistih stavkov. Torej bo treba biti tudi notranje aktiven, da bi se duh umiril. Sploh pa nisem prepričan, da tole z notranjim mirom drži. Če bi živel na Tibetu in bil oblečen v oranžno, bi najbrž šlo, v megleni ravnici ljubljanske kotline pa me zna takle mir spraviti v tak nemir, da bom znorel. Rabim tudi neke vrste nemir. Mir in nemir.

Rekel bi, da potrebujem notranji mir. Morda torej telo potrebuje gibanje, duh pa mir.

Nekaj dni pred smrtjo sem srečal Tomaža Pandurja. Ravno je izstopal iz svojega doma, s psom se je odpravljal na sprehod. Toliko življenja je bruhalo iz njega. Vse mi je govoril, se smejal, se jezil, se veselil nove predstave, ki jo bo začel v Skopju. Dotikala sva se, se trepljala, se objela. In nato dokončno poslovila.

Na dan smrti je televizija v spomin zavrtela enega njegovih zadnjih intervjujev. Zdelo se mi je neverjetno, kakšno moč imajo besede, ki jih je izgovarjal. Kot bi se vse, kar je rekel, hkrati zapisovalo v večnost. Kot bi se misli klesale v kakšno marmorno ploščo. Sedel je v studiu z novinarko, v ozadju pa sta bili postavljeni dve njegovi sliki. Vedel sem, da slika, nisem pa vedel, kako. Njegovo gledališče je bilo polno, polno podob, slik, gibanja, luči, mask … Na tistih dveh slikah pa je v tišini in miru lebdel človek z glavo navzdol. Leti, morda je pripet za pete in visi. Visi in leti. Kot bi njegovo nemirno gledališče v slikah iskalo ravnovesje.

Nemir in mir.

Jernej

15. del: Naša glorija

Že januarja smo si rekli, da letos ne bomo samo tekli, da bomo letos več hodili, hodili tudi v gore in da je letošnji cilj vzpon na Triglav. Konec avgusta smo določili datum.

Saj smo hoteli iti na Triglav. Že januarja smo si rekli, da letos ne bomo samo tekli, da bomo letos več hodili, hodili tudi v gore in da je letošnji cilj vzpon na Triglav. Konec avgusta smo določili datum. Ker smo se odločili, da si za vzpon v vsakem primeru vzamemo dva dneva, ker hočemo prespati v gorah, smo prvi skupni možni termin našli v četrtku in petku, 1. in 2. oktobra. Kar naprej smo seveda spremljali vreme. Par dni prej je snežilo v gorah, tako da smo bili na trnjih. Če bo nekaj snega ležalo na poti, nič hudega, da le ne bi snežilo. Pa ni. Napoved je bila lepa. Da bo sonce, da bo sicer sveže, ampak jasno. Nihče pa ni pomislil, da bi preveril, ali so koče v visokogorju še odprte. No, pa se je izkazalo, da so z zadnjim septembrom zaprli Planiko, kjer smo mislili prenočiti in tudi vse druge koče tam okoli. Zato je Blaž nemudoma poiskal novo turo, ki bo vključevala edino preostalo odprto kočo, Blejsko kočo na Lipanci, in ki bo po trajanju in zahtevnosti enakovredna Triglavu.

In tako smo prvega oktobra zjutraj krenili proti Pokljuki in Rudnemu polju, od koder smo se podali na Viševnik. Kaki dve urici vkreber v čudoviti beli nizki oblačnosti, ki se je nekje na pol poti zgostila v lepo belo meglo, ki nas je spremljala do vrha.

»Super je bit vremenar,«, je rekel Blaž, »nekaj napoveš, pol pa gledaš, kaj bo ratal.«

Če ne bi bilo Blaža, bi se zgubili, sto procentno. Nič se ni videlo. Kar naenkrat smo bili gor, na vrhu gore, brez napovedi, brez približevanja, brez oddaljevanja. Naenkrat se ni dalo iti več višje, na tleh je bila pa skrinjica z žigom. Pa vse v ledenem primežu. Ker nismo bili vezani na običajne pogovore o tem, kako se od tu lepo vidijo vrhovi bližnjih gora, smo ostali sami s svojo prisotnostjo, v tišini, sami s svojimi šalami, dovtipi, zezancijami in sendviči.

In tako smo prvega oktobra zjutraj krenili proti Pokljuki in Rudnemu polju, od koder smo se podali na Viševnik.

Nato je Blaževa preroška žilica rekla, da moramo it zdaj po tej pa tej poti navzdol. In smo šli. Kot četa prezeblih, zdelanih, ranjenih partizanov v maršu čez Igman, čakajoč na kak žerek sonca. Tak sem bil jaz, ostali so seveda skakljali naokrog, eden celo s kamero.

Blažev načrt je bil vzpon na Viševnik, potem pa po grebenski poti do koče. Vmes pa skočimo še na Debeli vrh, Mrežce in na Lipanski vrh.

Torej, dol z Viševnika, malo naprej in gor na Debeli vrh, požirek šnopca in smeha, dol, naprej, gor na Mrežce. Vse v megli. Na vrhu Mrežc pa je posijalo sonce skozi megleni koridor. Kako nam je pasalo, smo se kar povrgli na mah in uživali skoraj urco v tihi utrujenosti, obsijani in pregreti. Po tem je bilo težko vstati, sonce mi je naredilo telečje noge in sem si zaželel samo še piva v koči, ampak Blaž nas je gnal po strmi poti, s klini in zajlami, še na Lipanski vrh, pogledat, kako tam zgleda megla. In res sem doživel spremembo. Iz telečjih nog sem se spremenil v prezgodaj rojeno žirafo, ki je pred sabo videla samo še ričet v koči.

Po osmih urah hoje smo prispeli v kočo. Na celi poti nismo srečali niti enega človeka. Sami, celo pot, ujeti v vato. Pridemo v kočo, spet sami. Pa dve mladi čedni Nemki.

Ha, ha, ha, ha, ha, ha, ha!!!!

Kako smo se meli lušno, kako smo jedli ričet in klobaso, kakšno pivo majo tam v gorah, pa to ne morš verjet, igrali smo tarok štiri ure, se prekrohotali in radi imeli. Te gorske koče so pravi žur. Ker imaš nekaj za sabo, pa še nad tisoč metri si in si zato mal »haj«. Res smo uživali. Pa še Nemki sta ostali nedotaknjeni.

»Ej, takih jajc pa še ne! Pa kak komad šunke odspod. Stari moj, jaz tazga fruštka tud u najboljšem hotelu nisem jedel!«, smo hiteli izjavljat, ko smo se zjutraj odpravili na nov vrh, na Brda. Ker so nam usta od sinočnjega smeha ostala še malo razpotegnjena, ni bilo dosti treba, pa smo že padli v nek bizaren smeh. Potem smo se šli igrico. Ko nam je bilo najhuje, najbolj strmo, najbolj zadihano, najbolj megleno, je nekdo sprožil prisiljen smeh in vsi drugi smo se mu pridružili. Po petih sekundah smo se režali kot pečeni mački. Nato smo ugotavljali, kajti v gorah se ne sproža samo hecarija, ampak tudi filozofija, da kakšno čudežno moč ima smeh, pa tudi, če se ga človek fingira. Kar naenkrat zares postaneš dobre volje. Zato, da se maš lušno, se je treba včas kar mal prisilit, mal pomatrat. Vtem, ne da bi se tega posebej zavedali, smo bili že na vrhu Brd. Na še enem lepem belem vrhu. Blaž bi mi lahko mirno rekel, no, pa smo na Triglavu, pa bi mu verjel. Aljažev stolp je pa tri metre stran, tko da se ga ne vid.

Na vsakem vrhu smo si privoščili, poleg šilca, tudi selfi za spomin. Ko smo ravno stali v pozi z belim ozadjem, je nekdo, ne vem več kdo, sprožil ha, ha, ha, ha! In ostali smo mu pritegnili. V tistem pa nekdo, ne vem več kdo, zakriči in se obrne. In vsi za njim. Božja roka je zamahnila skozi meglo in jo razkadila. Kot bi nekdo v hipu razpihal vso meglo in z neba potegnil vrhunsko tridimenzionalno platno. Pred nami, in za nas, se je repenčil oče Triglav, mati Rjavina nam je skoraj padla na glavo, tam malo stran se je šopirila lepotica Škrlatica. Noro, mi smo vsi kričali od navdušenja. Tako smo si želeli nekaj videt, zdaj smo pa dobili v hipu tako porcijo lepote, moči in divjine, da je nismo mogli sproti prežvečit in je bruhala skoz naše krike. Kričali in se objemali. In nato slikali. Imeli smo občutek, da smo nagrajeni, da smo sami povzročili ta čudežni trenutek. Naenkrat se je videlo levo, desno, gor in dol. Nisem bil prepričan, ali se mi samo zdi ali res nekdo prihaja po hribu navzgor. Če res, potem je to prvi človek, ki ni oskrbnik koč in ne zna nemško, ki smo ga srečali na naši poti. Prišla je drobna, luškana gospa Ivana. Iz Kranja. Gospa, ki nam je povedala, da hodi dvakrat na teden na Brda, da jih ima rada in da njej brez gibanja ni živeti. In tako sem spoznal novega ambasadorja gibanja.

Gospa Ivana je odšla, megla se je vrnila in nam ponovno zaprla vse poglede. Pol ure. Pol ure nam je bilo namenjeno uživati v pogledih na najlepše gore. Ampak kakšne pol ure. Je ne zamenjam za cel teden sonca.

Potem smo šli še na Debelo peč, nazaj do koče in potem nazaj do avta.

V gorah je najbrž zelo lepo, kadar je jasno vreme. Lahko si mislim, kako zna biti lepo. Ampak, hočem reč, da vsaka stvar nekaj prinese, nekaj pa odnese. Za vreme, ki smo ga imeli mi, bi težko rekli, da je bilo idealno. Prej nasprotno. Prava gorska beda, bi rekel človek. Toda, ker nismo imeli pogleda navzven, smo se obrnili navznot. In to nas je strašno povezalo in zbližalo. Ker smo bili sami s seboj. Takih okoliščin pa ni prav veliko.

Čista uživancija, čista petica. Za konec. Ha, ha, ha, ha haha.

Jernej

14. del: Gibalni kamp

Za nami je september. Mesec, v katerem je naša akcija »Predani korakom« žela, kar je lani in letos sejala. V začetku meseca smo Rehabilitacijskemu centru Soča izročili tisto znamenito napravo, za katero smo lansko leto zbirali sredstva in ki bo gibalno omejenim otrokom pomagala pri iskanju svojih korakov.

Za nami je september. Mesec, v katerem je naša akcija »Predani korakom« žela, kar je lani in letos sejala. Najprej smo v začetku meseca Rehabilitacijskemu centru Soča izročili tisto znamenito napravo, za katero smo lansko leto zbirali sredstva in ki bo gibalno omejenim otrokom pomagala pri iskanju svojih korakov. Sem mislil, da bo podelitev bolj tako družinska, med Sočo in nami, pa je Gašper povabil vse direktorje, novinarje, tako da je bilo svečano, z govori, kamerami, z izjavami za medije, s kulturnim programom in z mnogimi živimi očkami, ki so prvič stopile na napravo.

Če smo z lansko žetvijo nekoliko zamujali, smo pri letošnji pohiteli. Letos smo vsa zbrana sredstva namenili organizaciji »Gibalnega kampa Predani korakom«, ki je med 23.-26. septembrom 2015 v Ankaranu osemnajstim otrokom iz otroškega oddelka rehabilitacijskega centra Soča omogočal intenzivno štiri dnevno gibalno doživetje. Tak projekt je velik organizacijski in tudi finančni zalogaj, saj vsak otrok potrebuje ob sebi še eno strokovno usposobljeno osebo, ki je skrbela samo zanj. Da bi se otroci počutili kar se da domače in prijetno, je lahko vsak od njih vzel s seboj prijatelja ali sorodnika, kogar si je pač sam izbral. Poleg tega bomo v sklopu projekta kupili tudi dodatno opremo za omogočanje gibalnih izkušenj na URI Soča. V Ankaranu se je res dogajalo:

  • izlet z ladjico in spoznavanje podvodnega sveta
    spoznavni večer s plesom.
  • potapljanje (posebej za gibalno ovirane in posebej za neovirane)
  • ogled filma o potapljanju in pogovor o filmu
  • plavanje
  • 23. bolnišnične olimpijske igre, slavnostna podelitev medalj z zaključno slovesnostjo
  • ogled Sečoveljskih solin
  • panoramski polet z letališča Portorož do Pirana in nazaj.

Žal sem imel 25. septembra premiero v Mali Drami, tako da sem se lahko kampa udeležil šele zadnji sobotni dan, ki se je vršil v sečoveljskih solinah. Potem ko smo si padli v objem, se poučili o preteklosti in sedanjosti pridelovanja soli in po tem, ko smo pojedli slano čokolado, smo se podali na portoroško letališče. Tam sem lahko potešil svojo otroško željo po letu z malim aeroplanom.

»Ne, ne, naj gre Šugman naprej sedet, da bo lahko gumbe pritiskal!«, je rekel Miha, ko sva se tlačila v kabino. Tisti Miha, s katerim sva na lanskem maratonu skupaj pritekla na cilj, tisti Miha, ki ne ve za dlako na jeziku. Kako sem ga bil vesel!

Če smo z lansko žetvijo nekoliko zamujali, smo pri letošnji pohiteli.

Vsi smo žareli, od navdušenja, od veselja, od utrujenosti, od dogodivščin, od napornih dni. Vsi so mi hlastali pripovedovat, kaj vse so doživeli, kaj so vse počeli, kako jih ni bilo nič strah, česa vse so se bali. Otroci so imeli tudi spoznavno in poslovilno zabavo s petjem in plesom. Eden od otrok se je baje vrtel na plesišču ure in ure in na koncu vzklikal:

»Še me držite noge, še me držite, še hočem plesat!«

Jernej

13. del: Polžje leto

Po tistem Ledinskem vrhu sem se popolnima vnel za gore, tista samota me je tako navdušila, da sem komaj čakal, da me mine muskelfiber, da sem lahko šel na še eno goro, ki že od malega koketira z mano in me vabi v svoj objem. Raduha.

Saj ni res! Že lani me je Gašper prosil, naj ob vsakem teku vklopim tudi GPS in mu nato rezultate posredujem, ker zbiramo korake, s katerimi bi radi tudi letos prišli do Lune. Čeprav sem vklopil vse svoje analfabetsko računalniško tehnološko znanje, ročne ure nikakor nisem uspel pripraviti do tega, da bi karkoli prenesla na ekran. Ne samo to, poskušali so mnogi, od Andreje do Blaža, še celo Recko, moj akademijski sošolec, h kateremu se po nasvete zatekajo vsi igralci in neigralci, se je čudil, rekoč, pa to bi moral delat. Pa ni. Ne vem, kateri gumb je letos po počitnicah pritisnila moja ženka, ampak kar naenkrat se mi je ves letošnji in lanski znoj prikazal na ekranu, v grafih, tabelah, vse lepo po dnevih, v tempih, razdaljah, višinjskih razlikah, vsaka dejavnost posebej. Vsaka seveda ne, ker misleč, da itak ne dela, nisem ure vklopil vsakič. Pa vendar. Sem bil kar malce ponesen ob vseh teh sedemdesetih dejavnostih, ki se bodo sedaj pretopile v korake, s katerimi se bomo lahko vrnili z Lune, za razliko od lani, ko so mnogi mnogi gor ostali.

Takrat po tistem Ledinskem vrhu sem se popolnima vnel za gore, tista samota me je tako navdušila, da sem komaj čakal, da me mine muskelfiber, da sem lahko šel na še eno goro, ki že od malega koketira z mano in me vabi v svoj objem. Raduha. Ali kot bi rekli moji otroci, Smraduha. Za vse, ki bi radi začutili vonj gora in ne ravno crknili zraven. Čudovita, nezahtevna, s kavkami na vrhu in prelepim razgledom.

Če nisem šel desetkrat na Osorščico in prav tolikokrat zjutraj ob šestih teč.

Jaz kot ambasador sicer resda mislim globalno, ampak delujem pa lokalno. Uspelo mi je moje lastne otroke spraviti na Krim, kar dvakrat v enem mesecu pa tudi na lošinjsko Osorščico. Tamali se je samo štirikrat na poti zjokal, da ma dost, tamali pa sem moral obljubit samo eno drobno igračko v trgovini, pa smo prilezli na vrh. Dol grede je tamala letela kot sneta sekira, tamali jo je hotel lovit, sem mu rekel, da naj pazi, pa je vseeno kresnil na skale in se udaril v ustnico. Nič hudega, ampak vseeno je ves krvav tulil, da ne gre sigurno več nikoli v življenju gor. Hočem reč, če se potrudiš z otroki, se da.

Sem bil na morju kar vztrajen. Če nisem šel desetkrat na Osorščico in prav tolikokrat zjutraj ob šestih teč. Ob obali pa po stari cesti do sosednje vasi, kakih sedem kilometrov, copa copa, včasih je kar sveže zapihalo, včasih pa sem se v svinjsko vročem jutru pri 30 stopinjah vlekel prav po… Takrat sem ugotovil, zakaj so vrtnarice celo pomlad govorile, da je letos polžje leto.

Ko sva šla z Blažem enkrat v septembru na najin običajni trening, mi spet nekaj škripnilo v stegnu, tako da sva se morala ustavit in nazaj, ampak se je hvala bogu ravno takrat ulilo, da sva prišla popolnoma mokra domov. Kar sva si tudi zadala.

Aja, nič nisem shujšal. Pravijo, da se to špeh spreminja v mišice, ki da so težje od sala. Jaz pa kar verjamem.

Jernej

12. del: Ledinski vrh

Blaž je poklical. “V soboto, 20. junija, se dobimo ob šestih zjutraj. Gremo na Ledinski vrh. 2108 m nad morjem, to bo pravi prvi test za na Triglav, eden letošnjih ciljev Predanih korakom!”

“V soboto, 20. junija, se dobimo ob šestih zjutraj. Gremo na Ledinski vrh. 2108 m nad morjem, to bo pravi prvi test za na Triglav, eden letošnjih ciljev Predanih korakom!”

Do zdaj sem bil enkrat na dvatisočaku, enkrat davno na Krnu. Moram tudi priznati, da sem hribolazništvo vedno povezoval z nekakšno slovensko klenostjo, kot češ, taki smo Slovenci, čim vidmo kakšen hrib, mormo prec gor, mi smo močni, vzdržni, mi smo veseljaki in gore so naš simbol. Zato so mi bile vedno tudi malo neprijetne, ne gore, ampak gorolazenje. Predvsem pa mi je moja babica, ki je bila sicer bolj okrogle sorte, lepo rekla, da gora ni nora, da je nor tist, k gre gor.

Ko sva pa z Gašperjem sklenila, da letos ne bi toliko ozaveščali tek, ampak bolj gibanje kot tako, sva bila takoj enih misli, da so gore prava stvar. Hoja, hribi, tek, gore…

A tja in nazaj lahko pride človeška noga v enem dnevu?, me je prešinilo, ko sem gledal v vrh v nebesih

Najprej sem ugotovil, da sicer imam nekakšne čevlje, ki bi me nesli na Ledinski vrh, ki pa bi me utegnili malce tiščati in sem zato v ruzak pobasal še en par rezervnih. Ko je Blaž videl, da mislim v goro nositi dvoje čevlje, me je pogledal spod čela, rekoč, da pri hoji v gore vsaka kila šteje in se v podtekstu hudomušno nasmehnil, češ, tebi jih pa res ni treba še dodatnih nositi. In tako sem z enimi samimi čevlji krenil proti vrhu, ki je bil nekje visoko v oblakih.

“A tja in nazaj lahko pride človeška noga v enem dnevu?”, me je prešinilo, ko sem gledal v vrh v nebesih.

Najprej smo hodili kako urco v kar zmeren klanec. Seveda sem bil čisto moker in spet je Marko s kamero skakal okrog mene, me prehiteval, naštimal kader, da so se gospod primajali mimo, pospravil kamero, jo naložil, me prehitel in spet naštimal kader, da mi je s tem ubijal voljo, ampak je kar šlo. Nato pa smo spoznali, zakaj je Blaž izbral Ledinski vrh, kot pripravo na malo težje vzpone, ko smo stali nad prepadom, z eno nogo na klinu in z roko na zajli. Za hip sem pogledal podse in v prsih se mi je nekaj skrčilo, kot bi imel v plučih žabo, ki je skočila v grlo in hotela skozi usta ven. Sem si rekel, nič več dol, samo še naprej je treba gledati v življenju, pogoltnil sem žabo in zakoračil naprej proti Koči na Ledinah, v lepem sončnem vremenu. Skrbnik Franci nam je ob kavici namignil, naj kar pohitimo, če hočemo na vrh, ker se lahko v teh krajih vreme hitro sfiži in da naj bomo na poti kar se da tiho, saj bomo tako skoraj gotovo naleteli na kakega gamsa. (Kasneje mi je kolegica Barbara Cerar povedala, da je bila pred mnogimi leti ona skrbnica v Koči na Ledinah in da so bile takrat tam črede gamsov, katerih vrste so hodili lovci redno redčit, tako da je vsako jutro na Ledinah jedla sveža gamsja jetra in da se ji to takrat ni zdelo nič posebnega.) Od koče do vrha je dobra ura res čudovite hoje med Kamniško-savinjskimi vrhovi.

Kaj je tisto, kar je lepo, ko prideš na vrh?

Ne bi rekel zmagoslavje, ne bi rekel, da to, da sem premagal goro, niti, da sem premagal sebe, ne bi rekel veselje, da mi je uspelo, niti to, da te namahajo z vrvjo po riti, prej bi rekel, da občutek trenutka harmonije. Kot da bi samega sebe začutil v skladju s seboj in stvarstvom. Da pa ta občutek ne bi trajal predolgo, se je iz doline začelo naglo dvigovati oblačevje. To je zgledalo zelo lepo, dokler nas niso oblaki prešli in na nas iz čistega miru spustili leden dež. Hitro smo jo podurhali. Dež je ratal naliv, z bliski in grmenjem. Hiteli smo proti koči, tokrat res v čisti tišini, pa ne zaradi gamsov. Gamsov seveda nismo videli, normalno, ni gams nor, da bo v takem rinil ven, nor je tist, k gre gor. Ko smo prišli do koče in se za silo posušili, je začelo snežiti. Ne snežiti, mesti. Da je ratalo temno in tiho kot v kakem januarskem popoldnevu. Neverjetno. Sem že gledal na uro, če bo treba prenočiti, pa je Blaž rekel, da ni govora in smo jo v snežnem junijskem metežu mahnili v dolino. Gnili in mokri do gat, smo prišli do avtomobilov, kjer se je kot v vsaki lepi zgodbi pokazalo sonce in nas je ob pivu toplo božalo.

Če bi v naprej vedel, da nas čaka tako vreme, bi gotovo rekel, da ne grem v goro. Tako pa je prav to noro spreminjajoče vreme naredilo naš vzpon neponovljiv in fantastičen. Mislim, da sva bila z Andrejo po tem še cel teden iz nepojasnjenih razlogov v celoti srečna.

Jernej

11. del: Jernej

Pravijo, da kdor lahko hodi, lahko tudi teče. Res, sploh ni važno, koliko se preteče niti to, kako hitro se teče, mnogo bolj pomembno se mi zdi, da sploh tečem, kolikor lahko, počasi, brez pretiravanja.

Spet se mi vračajo lanskoletni prijetni občutki, ko se mi telo zahvaljuje, ker ga vsak dan peljem na sprehod, na tek, ven v naravo, po naših poljih, kjer diši po košnji in po konjih. Kjer hodim, tečem, hodim, pa spet tečem, tečem med vsakršnimi naravnimi barvami, med petdesetimi odtenki zelene, ki pomirjajo mojo vročo, od dolge sezone pregreto glavo. Pravijo, da kdor lahko hodi, lahko tudi teče. Res, sploh ni važno, koliko se preteče niti to, kako hitro se teče, mnogo bolj pomembno se mi zdi, da sploh tečem, kolikor lahko, počasi, brez pretiravanja.

V sredo popoldne, 10. junija, ko je živo srebro skočilo nad trideset, smo se odpeljali v Hrušico, vas pri Jesenicah, ki ji po novem, odkar je tam že dvakrat gostoval Stanleyev pokal, rečejo kar Kopiwood. Obiskat smo šli Jerneja.

Meni se zdi, da če sem doma in gledam televizijo, da čas stran mečem, da gre življenje kar mimo.

»Glej, otroci se vse manj gibljejo. Baje noro manj kot pred dvajsetimi, tridesetimi leti, ko smo bili mi otroci. A misliš, da bi se dalo na tem področju kaj naredit?«, mi je rekel Gašper pred časom, ko sva se pogovarjala, kaj naj bi bila rdeča nit letošnjih akcije »Predani korakom«.

Zato smo se odpravili k Jerneju.

Jernej je čudežen fant. V očeh skriva takšno milino, da sem bil nad njo čisto prevzet. Milino in odločnost. Pri petih letih ga je prometna nesreča odsekala od pasu navzdol. To ga ni pahnilo v obup, pač pa v neverjetno vitalnost, polnost, v hlastanje za življenjem. Ko ga sprašujem o gibanju, se mu očke kar zasvetijo.

»Meni se zdi, da če sem doma in gledam televizijo, da čas stran mečem, da gre življenje kar mimo.«

»Da noute mislu,« je rekla njegova mama, »on je tist, k vso ostalo mularijo ven iz hiš beza.«

Jernej je zlit s športnim igriščem, on je cele dneve na fuzbal placu. Ko se pripelje Jernej na igrišče, začnejo iz vseh kotov in lukenj lezti ostali otroci kot gliste po dežju.

»Alo, gremo ven, gremo fuzbal, gremo basket, odbojko, gremo karkoli. Gremo kolesarit. Kar čte!«

Eden, dva, trije se nakapajo, pet, šest, dovolj za košarko, sedem, osem, dovolj za nogomet, če jih pride devet, deset, fantov in punc, prav, se gremo pa odbojko. Pa kak odnos imajo ti mladci do Jerneja. Je bil med njimi tudi mali fantek Bor, ki nas je prosil, če je lahko zraven, ko se snema, »prosim, prosim, rad bi bil na internetu!« Seveda smo mu ugodili. Potem je pa skakal v kader, v vsakem trenutku je hotel bit na internetu. Sem podal Jerneju žogo, da bi ga kamera ujela, kako meče na koš, je bil že mali Bor pri njem, ni mu pustil, da bi vrgel, ga je kril kot podrepna muha, kot da gre za olimpijski finale, ni ga šparal, Jerneja, tudi za sekundo ne. Pa pusti ga, Bor, sem si mislil, pusti ga naj že vrže, saj smo ja zaradi Jerneja tukaj, pusti ga naj vrže na koš. Ni šans. Potem sem si pa mislil, pa to je fantastično, ravno to, da ga ne šparajo, ne pomilujejo, da nima nobenih privilegijev, ravno to je fantastično. On je zlit z igriščem, zlit s prijatelji. Jerneju sem po našem popoldnevu rekel, »zdaj pa v senco pa počivat, a ne?«. »Ne, ne,« mi je odvrnil, »zdajle pride nek prijatelj in greva še malo s kolesom naokrog.« Nima postanka, tale naš Jernej, res je neverjeten.

»Kaj počnem pozimi? Pozimi je pa najlepše, pozimi pa jaz smučam, treniram smučanje na monoskiju, zadnja leta še posebej zavzeto, ker se leta 2018 odpravljam v Korejo na paraolimijado!«

Aja, pa še tole. Jernej je bil na Triglavu. Dva gasilca sta ga nesla gor. V posebnem nahrbtniku sta ga izmenjaje nesla na vrh Triglava. Tema dvema se je seveda treba pokloniti. Toda, a bi ga nesla gor, če ne bi fant izžareval take silne želje po gibanju, če ne bi bil promotor gibanja, če ne bi bil krajevno sonce, ki sili vsakogar, ki ga spozna, da se začne premikati, da izkoristi vse kar ima, da lahko hodi, teče, brca, meče…

Zato je Jernej v naših srcih in v naši akciji novi ambasador gibanja.

Jernej