Vreme mi ni bilo najbolj naklonjeno, a vseeno sem se podal na približno tri ure trajajočo deset kilometrsko krožno pešpot, ki se začne v vasi Solbica in nato vodi po obeh bregovih mimo lepih slapov, potokov in čudovitih gozdov.
Ob lepem vremenu bi bil pogled na visoke vrhove tik nad Rezijo še lepši. Ker pa človek ne more imeti vsega, sem se zadovoljil tudi z meglicami, ki so že tako nenavadno dolino obdali še z dodatno tančico skrivnostnosti.
Ob večeru se je razjasnilo in naslednji dan me je pričakalo vedro nebo s precej močnim soncem, ki ni nič kaj olajšalo napore tistega dne. Čakal me je namreč kolesarski krog okoli Naravnega parka Predjulijske Alpe, ki vključuje tudi vzpon na Učjo.
Mejnega prehoda Učja ne uporablja skoraj nihče. Na prste rok sem lahko preštel avte, ki so me prehiteli, ko sem sopihal v strm klanec. Narava pa je bila, podobno kot na drugi strani gore v soški dolini, prekrasna.
Za zadnji dan sem si pustil najljubšo poslastico med vsemi avanturami. Spust s kanujem po reki Tilment. To je še zadnja večja prosto tekoča alpska reka z zelo široko prodnato strugo. Voda je bila kristalno čista, veslanje pa blizu popolnega užitka.
Furlanija – Julijska krajina se je izkazala za izredno zanimivo pustolovsko destinacijo, ki aktivnim popotnikom ponuja veliko. Kot zanimivost – na suhi prodnati strugi reke Tilment lahko brezplačno in popolnoma zakonito prespiš v šotoru. Lepo je, ko si naslednje jutro že takoj pripravljen na nove dogodivščine.