Pot sem začel v Žužemberku pod slikovitim gradom, ki se bohoti na terasi nad reko. Grad Žužemberk je eden izmed najbolj slikovitih v Sloveniji in v zgodovini so si ga prek (dednih) pogodb podajale različne plemiške družine. Od Goriških do Celjskih grofov, Habsburžanov in Auerspergov.
Reki sem sledil dolvodno do Dvora, v katerem so vidni ostanki ogromne železarne v kateri so med drugim izdelovali tudi topove, s katerimi so se Srbi bojevali proti Turkom. Naslednja postojanke je bila Soteska z ruševinami dvorca in Hudičevim turnom, ki naj bi po ljudskem izročilu ime dobil zaradi tedanjega graščaka, ki je od tlačanov, ki niso mogli plačati davka, zahteval, da mu za plačilo pošljejo svoje hčere.
Do večera sem pripešačil do Novega mesta in se naslednje jutro podal novemu gradu naproti. Grad Otočec poznamo skoraj vsi. Gosti diplomatska srečanja, slavne poroke in pomembne osebnosti, od Nikite Hruščeva, Pierca Brosmana do Niela Armstronga.
Po Otočcu sem skrenil v notranjosti. Sonce je začelo pripekati in hoja ob koruznih poljih me je spominjala na tisti turen v Soteski. Vendar se je skok stran od reke splačal. Nagrada je bila prekrasen razgled z okoliških vinorodnih gričev na kartuzijanski samostan Pleterje.
Po samostanu sem znova zavil proti reki in čez nekaj gričev prispel do Kostanjevice na Krki. Lep večer je bil popoln kontrast tistega, kar je sledilo ponoči. Nevihte, strele in obilo dežja. Malo Avanturo sem nameraval naslednji dan zaključit v Krškem, do koder bi prišel skozi Krakovski gozd. Ker pa je tako deževalo, sem se odločil, hoja čez močvirnat pragozd ni ravno najbolj primerna, po cesti pa bi tudi bilo škoda hodit.
Pot sem tako končal v dolenjskih Benetkah, kot ljubkovalno pravijo Kostanjevici na Krki. 58 kilometrov sprehoda od Žužemberka je ravno prav za vikend izlet po lepi Dolenjski.