Fotozgodba | Male avanture (prek Velebita)

Male avanture nadaljujemo v sklopu projekta Predani Korakom. Odločili smo se, da bomo letos skočili tudi čez mejo in si pogledali zanimive pustolovske destinacije na Hrvaškem. Prvi je bil na vrsti Velebit.

Čeprav se Velebit na prvi pogled zdi nedostopen, je bila planinska pot Premužićeva steza zgrajena že v tridesetih letih prejšnjega stoletja in omogoča lahkotno pohajkovanje po tej divji deželi.

Pustolovščino sem začel na Zavižanu, kjer se sploh ne zdi, da se tik za vrhovi skriva morje.

Steza je predvsem v prvem delu vklesana v živo skalo, a je položna in zelo lepo prehodna. Na momente se nisem mogel načuditi kakšno železno voljo so morali imeti ljudje, ko so gradili pot prek tako nedostopnega terena. Steza je bila narejena na pobudo takratnega ministra trgovine in industrije, dr. Ivana Krajača, načrtoval jo je Ante Premužić, financirali pa so jo Direkcija za gozdove, Planinska zveza in Savska banovina. Delo na stezi je bilo zelo dobro plačano in pomemben vir okoliškim prebivalcem.

Na severnih predelih je bilo na začetku maja še nekaj zaplat snega, a so tudi najdaljše merile le nekaj sto metrov in s prehodom ni bilo problema.

Pravi biser Velebita so zagotovo dih jemajoči razgledi na kvarnerske otoke, ki so me spremljali skozi celoten osrednji del poti.

Premužićva steza je enkratno urejena in pripravljena za popotnike, saj je vsakih nekaj ur bivak ali planinska koča. Prespal sem v bivaku Ograđenica, ki je tik nad pristaniščem Prizna, od koder plujejo trajekti na Pag.

Zadnji kilometri poti se nato oddaljijo od morja in zopet zavijejo v divjo notranjost. Po dveh dneh in pol hoje sem prispel v Baške Oštarije, kjer sem končal Malo avanturo.

Ker sem začel na Zavižanu in končal v Baških Oštarijah, na poti nisem imel omembe vrednega vzpona. Najvišji je bil približno 200 metrov. Pot je zelo dobro označena in je nezahtevna.