📸 Fotozgodba | Male avanture (Triglav)

Letos proslavljamo 240-letnico prvega vzpona na Triglav. Prav tako so letos obnovili 123 let star Aljažev stolp. Ideja za Malo Avanturo se je zato ponujala kar sama od sebe. Gor in dol na našo najvišjo goro bi bilo preveč enostavno, zato sem si zamislil, da bi prek Triglava povezal oba začetka naše najdaljše reke Save.

Pustolovščino sem začel v Bohinju in se prek doline Voje dvignil do Vodnikovega doma na Velem polju. Cilj prvega dne je bila Planika, ki sem jo prvič uzrl že nekoliko pred Vodnikovim domom in je bila definicija reka “Tako blizu, tako daleč.”, ki ga dobro poznam še iz veslaških odprav. Velikokrat se mi je zgodilo, da se mi je otok zdel čisto blizu, a sem do njega moral veslat še nekaj ur. Enako je bilo sedaj v gorah. Z nekaj upornosti in motivacijskega mrzlega vetra sem v Planiko prišel ravno v času večerje in se dobro okrepčal za naslednji dan.

"Na vrhu me je čakal miniaturen Aljažev stolp in čudovit razgled na vzhajajočo Gorenjsko."

Naskok na vrh se je začel že ponoči. Pri -7 stopinjah Celzija na Planiki in še dodatnim vetrom na izpostavljenem grebenu, je bila pot navzgor pravi užitek, saj me je dovolj ogrelo, da nisem postal ledeni mož. Na vrhu me je čakal miniaturen Aljažev stolp in čudovit razgled na vzhajajočo Gorenjsko.

Težji kot vzpon je zagotovo spust. Za razliko od morja, če na gori narediš napačen korak, ne padeš na mehko, ampak je lahko napaka usodna. Ker nisem najbolj navajen visokogorja, sem se proti Doliču spuščal počasi. Tam sem se okrepčal s čajem in krenil proti Luknji ter navzgor po Bovškem Gamsovcu. Od gamsov ni bilo ne duha in ne sluha, a veliko presenečenje je bila skupina desetih kozorogov, ki so se mirno pasli tik ob planinski poti in se niso pustili motit.

"Mene je že sam pogled na kilometer vertikale zmrazil."

Z vrha Bovškega Gamsovca je čudovit pogled na Severno triglavsko steno, Triglav in Kredarico. Gledal sem in se čudil kako lahko kdo pleza po takšni navpični mogočni steni. Mene je že sam pogled na kilometer vertikale zmrazil.

Z vrha sem se nato spustil do Pogačnikovega doma na Kriških podih, tam prenočil in se naslednji dan podal proti Vršiču. Od Vršiča me je čakal samo še kratek vzpon ter spust do doline Tamar, kjer sem mimo Planice Malo Avanturo končal na izviru Save Dolinke v Zelencih.

Tokratna pustolovščina prek Julijcev je bila nekoliko drugačna od predhodnih. Priznam, da me je bilo na trenutke strah in občutil sem tisto nelagodje, ko gre človek izven iz cone udobja. Ravno zato mi bo še dolgo ostala v spominu.