Jernej Šugman, ambasador življenja

Jernej je nezamenljiv in nenadomestljiv ambasador projekta Predani korakom, za katerega je v obdobju štirih let napisal nekaj izjemnih misli, zato puščamo njegove nepozabne zapise in video prispevke dostopne tukaj, na tej strani. Vem, da bi si Jernej želel, da nadaljujemo s projektom, in vem, da vse, kar bomo od sedaj naprej naredili, vsaka aktivnost, vsak gib, vsaka misel, bo malo namenjena tudi Jerneju in njegovim.

Se spomnite občutka, ki nas navda, ko občudujemo naravo in čudeže naše Matere Zemlje? Tistega občutka, ko se naenkrat zavemo resnične lepote in veličine življenja? Občutek življenja. Kadarkoli sem ta občutek doživel v Jernejevi družbi, je bil ta še toliko močnejši, potenciran, bolj jasen, bolj ozaveščen. Mislim, da je razlog ta, da je tako čutil Jernej in posredno s tem nalezljivo navdihnil ostale okrog njega. Čutil si lahko, kako močno ceni tisti trenutek, vsak korak. Pravijo, da je doživetje zelo odvisno od tega, s kom ga doživljaš in v tistem trenutku deliš. Lahko rečem, da sem vsa doživetja z Jernejem doživljal na najvišjem čutnem nivoju in vem, da je bilo to zaradi njega.

Z Jernejem sva se spoznala pred štirimi leti, ko sem ga vprašal, ali bi postal ambasador dobrodelnega gibanja Predani korakom. Privolil je in v naslednjih letih je najin odnos skozi neprecenljive dogodivščine prerasel v prijateljstvo, Jernej pa je gibalno oviranim otrokom iz URI Soča omogočal in z njimi doživljal posebne, neprecenljive izkušnje. V eni izmed akcij jim je naprimer omogočil, da so doživeli čisto prave občutke, kaj pomeni igrati na velikem odru Križank. Ob številnih tovrstnih dogodkih je tudi zapisoval svoje misli, zato se mi zdi najboljše, da Jernej sam s svojimi besedami pove, kako je to doživljal.

»Odločili smo se, da gibalno oviranim otrokom omogočimo, da z našo pomočjo sami nastopijo v gledališki predstavi, na deskah, ki pomenijo svet, na tem dvignjenem prostoru, kjer vsako dejanje, vsako opravilo, vsaka beseda nosi tudi svojo simbolno vrednost. Predstavo smo začeli s tem, da sem vsakega posebej poklical na oder in vsak od otrok je po svojih najboljših močeh čim hitreje pritekel na oder. Ko je pritekel prvi in ga je obsijalo popoldansko sonce, ki je s svojo neusmiljeno vročino pripravilo ognjeni krst za slehernega otroka, mi je skočila žaba v grlo. Bilo je tako ganljivo, da sem komaj videl brati imena. Res so bili krasni, tako so bili z vsem bitjem pri stvari, da jih je bilo užitek gledati. Ob koncu je ena od mamic stopila na oder in povedala v imenu vseh staršev, da so se na teh vajah zgodili trije čudeži. Matic je prvič v življenju skočil, Pia je prvič zaplesala in Suzana je naredila prve korake brez vsake pomoči.«

Poleg teh treh čudežev se je Jernej kot pravi čudodelnik pokazal tudi na Ljubljanskem maratonu. Miha, mlad fant s cerebralno paralizo, je z njegovo pomočjo dosegel nekaj, kar se je zdelo nemogoče. Prečkal je cilj Ljubljanskega maratona … na nogah. Jernej je to doživel tako:

»Ko sva bila na štartu mi je rekel: “Jaz sem Miha in sem prišel danes sem na maraton ZMAAGAAAAT!!! Ti, Jernej, boš pa šel z mano!” Takoj sva si bila všeč. Potem smo šli pred Namo, kjer je bil štart. Kakšno vznemirjenje, kakšna sreča v očeh, kakšna želja po teku, po gibanju. Kakšni ljudje. “Jernej”, me je pocukal Miha,”eno prošnjo imam. A bi mi lahko kakih petdeset metrov pred ciljem pomagal, da vstanem z vozička. Rad bi na nogah prečkal cilj.” Štarter je dvignil pištolo in ustrelil. Aaaaaaaaaaaaaaaaa!”, je završalo, ko se je sto, dvesto otrok pognalo s štarta, snelo se nam je, vsi kot divji svobodni mustangi, vsak s svojo težavo in tegobo, kakšna lepota je bila v njih, kakšna čistost, vsak od njih je zmagoval sleherni korak. Nisem vedel, a naj kričim a naj jočem, ko sva se poganjala z Miho po ulicah in se držala zlate sredine. Potem sem izpolnil Mihovo željo, da je lahko on uresničil svojo. S kakšnim korakom, s kakšnim pogledom je občudoval cilj, ki se nama je približeval. Sto, dvesto takšnih Mihatov.«

Ja, Jernej je bil navdih otrokom in mladim, ne samo kot igralec, ampak tudi s svojim velikim srcem. Njegovo srce je objemalo vse okrog njega. V teh letih pa se je Jernej z nami tudi na novo zaljubil v gibanje. Vseskozi je bila prisotna njegova nenehna želja in nenehne borbe hkrati, dajmo še to narediti, dajmo še to … V čast mi je bilo z njim ‘grizti’ do konca, čez vse težave in ovire. Zanj osebno je bil največji čudež vzpon na Triglav in svoje občutke je takrat tako opisal:

»In potem je res šlo. Res sem prišel gor. Tam so me čakali moji prijatelji, me objemali, me tolkli s špago po riti, mi govorili junak, a si kaj ponosen nase, mi ponujali šnopc, sonce je sijalo, da lepše ne more, pogled tak, da ga najbrž ni lepšega, Aljažev stolp, ta simbol slovenstva, tak, da ne vem, če jaz pridem skozi tista kurja vratca, stojim tam, kot da me ni, kot simbol samega sebe, spomnil sem se tistih alpinistov na Everestu, prav tako sem se počutil, da imam zmrznjeno brado, da imam sveče iz nosa in da nič ne čutim. Ne čutim te lepote, ne čutim nobenega ponosa. Samo nekaj sem si želel. Da bi prišel do mene kak možic in bi mi rekel: “Dober dan, gospod. Čestitam! Velik dan za vas, kajne? Že veste, kako boste sestopili? Če ne veste, imam jaz tukajle za Aljaževim stolpom zmaja, sem namreč zmajar, želite z menoj skočiti v tandemu do Planike?” Ni ga bilo, zmajarja in nihče me ni in bi me tudi ne mogel spraviti dol, ni ga tega žerjava, ki bi me dvignil in odložil pri Planiki. Kar sam bom moral… Zdaj, ko minevajo dnevi od tega vzpona, spoznavam, da ko čutim svoj utrip, svoj dih, svoj strah, vse to me opominja na to, da sem živ, da diham, da sem. Da sem eno s svojim življenjem.«

Res je, Jernej, res si. Vedno. V največjo čast mi je, da sem te poznal in da sem te lahko skupaj z Blažem in Markom spremljal na teh naših doživetjih. Bil si ‘fighter’ do konca in hvala ker sem lahko bil s tabo.

Živel sem v času Jerneja Šugmana.

Gašper Pavli in ostali člani ekipe Predani korakom